Solidarnostna pomoč – 40. člen KPnd

1. Do solidarnostne pomoči po prvi alinei, 4. točke 40. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti je upravičen delavec v primeru smrti ožjega družinskega člana. Pri tem se pod pojmom ožjega družinskega člana razumejo člani družine, kot jo razume zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih: zakonca, tudi izvenzakonska partnerja, in otroci, tudi izvenzakonski ter posvojenci, ki jih je delavec po zakonu dolžan preživljati in jih je tudi dejansko preživljal.

V primeru smrti delavca so upravičeni do solidarnostne pomoči le ožji družinski člani iz prejšnjega stavka.

2. Solidarnostna pomoč po tretji alinei, 4. točke 40. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti pripada delavcu v primeru daljše bolezni, zaradi katere je delavec začasno nezmožen za delo, kar je potrebno v vsakem primeru izkazati s potrdilom pristojnega zdravnika oziroma zdravniške komisije. Pri tem te pravice ni mogoče dodatno pogojevati z vrsto bolezni oziroma poškodbe, zaradi katere je delavec nezmožen za delo, saj gre za izključno strokovno presojo zdravnika.

Pod daljšo bolezen štejemo bolezen, ki traja tri mesece ali več, ne glede na to, ali je delavec zaradi bolezni tri mesece ali več odsoten z dela ali pa dela po 4 ure dnevno.

3. Do solidarnostne pomoči po tretji alinei, 4. točke 40. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti – “daljša bolezen” – je delavec upravičen samo enkrat v koledarskem letu.
4. Solidarnostna pomoč po 4. točki 40. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti je vezana na s kolektivno pogodbo določen dogodek in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Delodajalec je dolžan izplačati delavcu solidarnostno pomoč v primerih oziroma ob izpolnitvi pogojev, določenih s 4. točko 40. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. Ta obveznost obstaja tudi v primeru, če delavec ne vloži posebnega pisnega zahtevka za izplačilo pomoči.