(1) Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnosti), ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v pristojnosti Skupnosti.
(2) Za namene tega zakona se kot carinski predpisi Skupnosti iz prejšnjega odstavka štejejo predpis, ki ureja uvedbo carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik), predpis, ki ureja izvajanje carinskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba), predpis, ki ureja skupnostni sistem carinskih oprostitev (v nadaljnjem besedilu: uredba o carinskih oprostitvah), predpis, ki ureja tarifno in statistično nomenklaturo ter skupno carinsko tarifo (v nadaljnjem besedilu: uredba o tarifi) ter predpisa, ki urejata ukrepe za prepoved sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v prost promet, izvoz, ponoven izvoz ali za uvedbo odložnega postopka (v nadaljnjem besedilu: uredba o varstvu pravic intelektualne lastnine), vključno z vsemi bodočimi spremembami, ki so takšne narave, da ne bodo zahtevale spremembe tega zakona.

Ta zakon se uporablja tudi za plačevanje drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu blaga, če s predpisi, ki določajo te dajatve, ni drugače določeno.

Če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1) Območje uporabe tega zakona je ozemlje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: območje uporabe), ki obsega ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, reke in jezera, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost in jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom.
(2) Ta zakon se izvaja enotno na celotnem območju uporabe, če ni s tem zakonom, posebnim zakonom, predpisi Skupnosti ali ratificirano mednarodno pogodbo določeno drugače.
(3) Posamezne določbe tega zakona se lahko v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami izvajajo tudi izven območja uporabe.
(4) Z območjem uporabe so glede uporabe carinskih predpisov izenačena tista območja tujih držav, v katerih smejo slovenski carinski organi izvajati carinske predpise, in sicer v obsegu svojih pooblastil.

(1) Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:
1. "carinjenje blaga" je vsako uradno dejanje pri predložitvi blaga v carinski postopek ali pri izpolnjevanju formalnosti za ponovni izvoz blaga v običajnem postopku v skladu z 62. do 75. členom carinskega zakonika ali v poenostavljenem postopku v skladu s točkama a) ali b) prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika;
2. "notranja meja" je meja Republike Slovenije z državami članicami;
3. "carinska meja" je meja države članice s tretjimi državami;
4. "tretja država" je država, ki ni država članica;
5. "običajno bivališče" je kraj, kjer oseba živi najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi osebnih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene osebne vezi, se upošteva kraj, kjer ima oseba osebne vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega bivališča;
6. "blago" je vsaka premična opredmetena stvar, vključno z električnim tokom;
7. "organ javne uprave" je le neposredni uporabnik državnega proračuna, ki je določen v seznamu priloge k odredbi o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 97/01, 81/02) v točki A, I. označen s šifro uporabnika od 1. 1. do 1. 3., vključno z vsemi spremembami;
8. "prejem carinske deklaracije" je predložitev carinske deklaracije v predpisani obliki pristojnemu carinskemu organu za izvedbo izbranega carinskega postopka;
9. "sprejem carinske deklaracije" je ugotovitev carinskega organa, da je carinska deklaracija izdelana v skladu z 38. členom tega zakona in evidentiranje le-te v predpisano evidenco;
10. "dan sporočitve dolgovanega zneska dolžniku ali dolžnici (v nadaljnjem besedilu: dolžnik)" je dan, ko je dolžniku to obvestilo vročeno oziroma dan, ko se šteje, da mu je bil dolgovani znesek sporočen;
11. "carinski mejni pas na kopnem" je del ozemlja carinskega območja od carinske meje do 15 km v notranjost območja uporabe tega zakona;
12. "carinski mejni pas na morju" je pas ozemlja širine 5 km od morske obale v notranjost območja uporabe tega zakona in morsko območje od obale do zunanje meje teritorialnega morja.
(2) S carinskimi organi Republike Slovenije so izenačeni organi carinskih uprav drugih držav članic, če so v okviru programov za izmenjavo ali izobraževalnih programov Skupnosti dodeljeni organizacijskim enotam Carinske uprave Republike Slovenije. Aktivnosti po navedenih programih se izvajajo pod nadzorom carinskih organov Republike Slovenije.

(1) Oseba, ki opravlja posle zastopanja v okviru svoje dejavnosti, mora v skladu s 5. členom carinskega zakonika izpolnjevati naslednja pogoja:
1. ima sedež ali stalno prebivališče na območju uporabe tega zakona,
2. ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit ali zaposluje najmanj eno osebo, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit.
(2) Program posebnega strokovnega izpita določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), za izvajanje izpitov pa skrbi Generalni carinski urad. Generalni carinski urad lahko na podlagi javnega razpisa pooblasti za izvajanje posebnih strokovnih izpitov ustrezno usposobljeno organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem.
(3) Vlada določi natančnejše pogoje, način in postopek dokazovanja pogojev iz prvega odstavka tega člena.
(4) Osebi, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, izda Generalni carinski urad dovoljenje za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah.

Zastopnik ali zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) mora zastopanemu izdati obračun, na katerem so ločeno navedene uvozne dajatve, davki, upravne globe, obresti in drugi stroški, ki jih je za njegov račun plačal državi.

(1) Carinski organ lahko odvzame zastopniku dovoljenje za zastopanje iz razlogov ponavljajočega se malomarnega ravnanja v obdobju zadnjih treh let.
(2) Zastopnik mora biti na možnost odvzema dovoljenja iz prejšnjega odstavka predhodno opozorjen z opominom.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek pa lahko carinski organ dovoljenje za zastopanje nemudoma odvzame, če je bil zastopnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo ali zoper pravni promet.
(4) Zastopniku, kateremu je bilo dovoljenje odvzeto, ni mogoče izdati novega dovoljenja za zastopanje v roku petih let od odvzema.

Zahtevek za pridobitev zavezujoče tarifne informacije in zavezujoče informacije o poreklu blaga se vloži pri Generalnem carinskem uradu.

(1) Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče tarifne informacije in informacije o poreklu blaga potrebna kemično-fizikalno-tehnološka ali kakšna druga preiskava blaga, ki je ni mogoče opraviti v carinskem laboratoriju, lahko na zahtevo Generalnega carinskega urada opravi preiskavo tega blaga tudi druga strokovna organizacija.
(2) Generalni carinski urad pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno soglasje vložnika ali vložnice zahtevka (v nadaljnjem besedilu: vložnik), da bo nosil stroške preiskave.
(3) Če vložnik ne predloži Generalnemu carinskemu uradu pisnega soglasja iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila, se zahtevek zavrže.

V smislu 35. člena carinskega zakonika se kot menjalni tečaj uporablja srednji tečaj Banke Slovenije.

(1) Potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga izdaja Gospodarska zbornica Slovenije.
(2) Gospodarska zbornica Slovenije izda potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša, ustreza kriterijem za pridobitev nepreferencialnega porekla.

(1) Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazila o poreklu blaga, katerega uporaba je določena s predpisi Skupnosti ali z mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavanje blaga.
(2) Generalni carinski urad izda na podlagi pisnega zahtevka upravičenca ali upravičenke (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) dovoljenje za izvajanje poenostavitev, če je s predpisi Skupnosti ali z mednarodno pogodbo, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo blaga določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga.
(3) Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Generalni carinski urad upošteva predvsem:
a) jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,
b) zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.

Vlada lahko izda podrobnejše predpise, če uredba o tarifi to dopušča.

(1) Vnos in iznos blaga na oziroma iz carinskega območja Skupnosti je mogoč samo preko mejnih prehodov, ki so določeni na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, v času, ko so odprti za promet.
(2) Mejne prehode, preko katerih se opravljata blagovni ali potniški promet v skladu s carinskimi ali drugimi predpisi, določi vlada.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se lahko v skladu z mednarodno pogodbo ali z zakonom, ki ureja nadzor državne meje, dovoli vnos in iznos blaga tudi izven mejnih prehodov iz prejšnjega odstavka.
(4) Gibanje blaga, ki je zavezano fitosanitarni, veterinarski ali drugi predpisani kontroli, je dovoljeno le preko tistih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za vnos in iznos takšnega blaga.
(5) Če je zaradi varnosti javnega reda ali varovanja zdravja ljudi in živali ali splošne varnosti uvoz ali izvoz omejen s predpisi, ki določajo prepovedi in omejitve, lahko vlada določi, da se vnos ali iznos blaga izvaja le preko določenih mejnih prehodov.

(1) Pod carinskim nadzorom so:
– blago, za katerega je carinski nadzor predviden v carinskem zakoniku ali drugih predpisih Republike Slovenije,
– blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve, ob vnosu ali iznosu na oziroma iz območja uporabe tega zakona,
– neskupnostno blago, ki se nezakonito nahaja na območju uporabe tega zakona.
(2) Pod carinski nadzor spadajo tudi zabojniki, posode in embalaža ter prevozna sredstva in naprave, za katere obstaja utemeljen sum, da se v njih prevaža blago iz prejšnjega odstavka.

Za carinske urade iz točke a) prvega odstavka 38. člena carinskega zakonika se šteje najbližji carinski urad po prestopu meje, upoštevajoč najkrajšo običajno pot.

Minister ali ministrica (v nadaljevanju besedila: minister), pristojna za finance, lahko za določene vrste blaga, v skladu s četrtim odstavkom 38. člena carinskega zakonika, določi izjeme od obveznosti prevoza od carinske črte do carinskega urada iz prejšnjega člena.

(1) Ukrepe carinskega nadzora in posebnosti glede na obliko transporta lahko določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet oziroma v primeru poštnega prometa, z ministrom, pristojnim za informacijsko družbo.
(2) Kadar carinski predpisi določajo, da je treba za blago, ki je bilo nezakonito vnešeno ali odstranjeno izpod carinskega nadzora, urediti njegov položaj, carinski organi zagotovijo carinski nadzor tako, da prepovejo njegovo uporabo.
(3) Carinski nadzor v smislu prejšnjega odstavka vključuje tudi uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti blaga ali zaseg blaga, če bi se le na ta način lahko preprečila njegova uporaba ali zagotovilo spoštovanje carinskih predpisov in plačilo carinskega dolga za to blago.

(1) V vsakem carinskem uradu se določijo uradna mesta, na katerih se lahko predloži blago in opravljajo uradna dejanja.
(2) Pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone, prosta skladišča in druga mesta se štejejo za uradna mesta iz prejšnjega odstavka, če se tam opravlja pretok blaga ali potnikov s tretjimi državami. Na teh uradnih mestih, carinski organi v soglasju z upravljavcem le-teh, določijo mesto za pregled blaga.
(3) Kot uradna mesta določena za carinjenje se štejejo tudi prevozna sredstva, v katerih se opravlja carinjenje med vožnjo.

(1) Carinski urad lahko, na zahtevo deklaranta ali deklarantke (v nadaljnjem besedilu: deklarant) ali če tako določajo predpisi, opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih mest, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih mest krije deklarant.
(2) Minister, pristojen za finance, izda cenik stroškov za carinjenje blaga izven uradnih mest.

(1) Upravljavci ali upravljavke (v nadaljnjem besedilu: upravljavec) uradnih mest iz drugega odstavka 20. člena tega zakona so dolžni carinskemu organu brezplačno zagotoviti naslednje:
– ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa in za predložitev blaga,
– zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh,
– dostop do svojih objektov in naprav,
– prevoz pri opravljanju uradnih dejanj, in
– takoj, ko je mogoče sporočiti vozne rede, rede letenja in vsa dejanska prometna gibanja.
(2) Stroške postavitve in vzdrževanja takšnih objektov ter druge stroške, ki nastanejo v zvezi z njimi, krijejo upravljavci uradnih mest.

(1) Carinski organi lahko, za namene izvajanja carinskega nadzora in drugih predpisov, za izvajanje katerih so pristojni, zahtevajo odstranitev objektov, naprav in prevoznih sredstev, ki se brez njihovega soglasja nahajajo na uradnih mestih in na carinski meji.
(2) Carinski organi lahko zahtevajo od oseb, ki se nahajajo na uradnih mestih ali na carinski meji, kjer se opravlja carinski nadzor ali kontrola, da zapustijo ta mesta, če ovirajo izvajanje carinskega nadzora ali če bi z njihovo prisotnostjo lahko prišlo do kršitev carinskih predpisov ali če bi njihova prisotnost oteževala izvajanje carinskega nadzora.
(3) Za osebe iz prejšnjega odstavka ne štejejo uradne osebe organov, ki opravljajo mejno kontrolo.
(4) Osebe, ki zadržujejo stvari ali hranijo blago na uradnih mestih ali na carinski meji, četudi gre za skupnostno blago, morajo to blago na zahtevo carinskih organov takoj odstraniti.

(1) Upravljavci prostorov in naprav, ki služijo za potniški in blagovni promet s tretjimi državami, vključno poštni promet, upravljavci naprav v pretovariščih in skladiščih ter upravljavci daljnovodov in cevovodov, morajo carinskim organom omogočiti izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga ter vpogled v evidence o gibanju tega blaga.
(2) Upravljavci naprav in objektov iz prejšnjega odstavka so dolžni na zahtevo carinskih organov omogočiti pregled blaga in določiti prostor, kjer se bo izvedel tak pregled.

Uradne ure so čas, ko je mogoče pred carinskimi organi opraviti carinske formalnosti. Uradne ure se objavijo na vidnem mestu.

(1) Ne glede na 28. člen tega zakona carinski urad lahko na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih ur, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih ur krije deklarant.
(2) Minister, pristojen za finance, izda cenik stroškov za carinjenje blaga izven uradnih ur.

Carinski organi so pooblaščeni, da pri osebah, ki razpolagajo z blagom, ki mu je bila dana določena ugodnost po carinskih predpisih ali drugih predpisih, za izvajanje katerih so pristojni carinski organi, preverjajo izvajanje te ugodnosti v skladu s predpisi.

(1) Predložitev blaga je možna samo v času uradnih ur pristojnega carinskega organa in na uradnem mestu oziroma na mestu, ki ga določi pristojni carinski urad.
(2) Blago v poštnem, zračnem in pomorskem prometu, ki carinsko območje le tranzitira, je oproščeno obveznosti predložitve. Oprostitev ne velja za blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve v tranzitu.
(3) Blago, ki carinskemu organu ni očitno vidno in blago, ki se ne prevaža oziroma prenaša na običajnem mestu, je treba predložiti izrecno.
(4) Minister, pristojen za finance, dovoli izjeme od obveznosti predložitve blaga oziroma olajšave pri predložitvi blaga, če se s tem olajša pretok blaga.

(1) Osebe, ki so v skladu s carinskimi predpisi dolžne voditi določene evidence, morajo le-te voditi na način, da se omogoča povezljivost z davčnimi evidencami in knjigovodstvom te osebe.

(2) K evidencam iz prejšnjega odstavka spadajo tudi vse pripadajoče knjigovodske in carinske listine, ki se nanašajo na dogodek vpisan v evidenci.

(3) Evidence morajo biti carinskim organom na njihovo zahtevo predložene.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek so carinski organi pooblaščeni, da pregledajo evidence tam, kjer se vodijo. Oseba, ki je dolžna voditi te evidence, mora carinskim organom nuditi ustrezno pomoč in pojasnila. Če je vodenje evidenc s pogodbo prepuščeno drugi osebi, je tudi ta oseba dolžna nuditi pomoč in dajati pojasnila.

Minister, pristojen za finance, določi obrazec skupne deklaracije.

(1) Neskupnostno blago se začasno hrani le na mestih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ.
(2) Minister, pristojen za finance, lahko določi podrobnejša pravila za začasno hrambo blaga.

(1) Prostori, kjer je blago začasno hranjeno in prostori carinskih skladišč morajo biti opremljeni tako, da je carinskim organom zagotovljen učinkovit carinski nadzor.
(2) Šteje se, da je nadzor iz prejšnjega odstavka zagotovljen, če je prostor opremljen tako, da fizično onemogoča nedovoljeno odstranitev blaga brez uporabe sile in poškodovanja varovalnih naprav in če se o blagu vodijo evidence, ki omogočajo ugotovitev višine carinskega dolga in carinskega dolžnika.
(3) Minister, pristojen za finance, lahko določi natančnejše pogoje za odprtje carinskega skladišča in prostorov začasne hrambe.

(1) Minister, pristojen za finance, določi način izpolnjevanja carinske deklaracije in kodeks šifer, ki se uporablja pri izpolnitvi carinske deklaracije.
(2) Kadar se v potniškem prometu uporablja ustna carinska deklaracija, se za obračun dajatev uporablja poseben obrazec obračuna dajatev.
(3) Obliko in vsebino obrazca iz prejšnjega odstavka predpiše minister, pristojen za finance.

(1) Vlaganje carinskih deklaracij s pomočjo sredstev za računalniško izmenjavo podatkov je dovoljeno samo s predhodnim dovoljenjem Generalnega carinskega urada.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za izvajanje poenostavitev iz točke b) in c) prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika, deklaracija iz prejšnjega odstavka lahko vloži le na podlagi predhodnega dovoljenja Generalnega carinskega urada, s katerim se dovoli izvajanje poenostavljenega postopka.
(3) Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise o pridobitvi dovoljenja in načinu vlaganja deklaracij s sredstvi za računalniško izmenjavo podatkov.

Če vložnik predloži skupaj s carinsko deklaracijo dodatne izvode ali kopije deklaracije, lahko zahteva njihovo potrditev.

(1) Zahtevek za izdajo dovoljenja za poenostavljeni postopek iz točke b) in c) prvega pododstavka prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika se vloži pri carinskem uradu, ki je krajevno pristojen glede na sedež ali glavno knjigovodstvo vložnika zahtevka.
(2) Carinski urad iz prejšnjega odstavka pošlje zahtevek, skupaj s svojimi mnenjem, v pristojno reševanje Generalnemu carinskemu uradu.