(1) Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnost), ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji, ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v pristojnosti Skupnosti.

(2) Za namene tega zakona se kot carinski predpisi Skupnosti iz prejšnjega odstavka štejejo:

• Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1101/2014 z dne 16. oktobra 2014 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 312 z dne 31. 10. 2014, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: uredba o tarifi),
• Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992, str. 1), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 269 z dne 10. 10. 2013, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik),
• Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993, str. 1), zadnjič spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/234 z dne 13. februarja 2015 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 glede začasnega uvoza prevoznih sredstev, namenjenih uporabi s strani fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na carinskem območju Unije (UL L št. 39 z dne 14. 2. 2015, str13), (v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba) in
• Uredba Sveta (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št 324 z dne 10. 12. 2009, str. 23), (v nadaljnjem besedilu: uredba o carinskih oprostitvah).

(1) Carinski organ je Finančna uprava Republike Slovenije, kadar opravlja naloge s področja carinskih predpisov.

(2) Carinski organi so tudi drugi organi in organizacije v Republiki Sloveniji, ki jim je s predpisi določena pristojnost za izvajanje carinskih predpisov.

Ta zakon se uporablja tudi za druge dajatve, ki se pobirajo pri uvozu oziroma izvozu blaga, če s predpisi, ki določajo te dajatve, ni drugače določeno

(1) Elektronsko poslovanje s Finančno upravo Republike Slovenije se omogoči le, če so izpolnjeni pogoji in pravila za takšno poslovanje.

(2) Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise o pogojih in pravilih za elektronsko poslovanje s Carinsko upravo Republike Slovenije.

Če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(1) Območje uporabe tega zakona je ozemlje Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: območje uporabe), ki obsega ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, reke in jezera, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost in jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom.

(2) Ta zakon se izvaja enotno na celotnem območju uporabe, če ni s tem zakonom, posebnim zakonom, predpisi Skupnosti ali ratificirano mednarodno pogodbo določeno drugače.

(3) Posamezne določbe tega zakona se lahko v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami izvajajo tudi izven območja uporabe.

(4) Z območjem uporabe so glede uporabe carinskih predpisov izenačena tista območja drugih držav članic EU in tretjih držav držav, v katerih smejo slovenski carinski organi izvajati carinske predpise, in sicer v obsegu svojih pooblastil.

(1) Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:

1. »carinjenje blaga« je vsako uradno dejanje pri predložitvi blaga v carinski postopek ali pri izpolnjevanju formalnosti za ponovni izvoz blaga v običajnem postopku v skladu z 62. do 75. členom carinskega zakonika ali v poenostavljenem postopku v skladu s točkama a) ali b) prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika;
2. »notranja meja« je meja Republike Slovenije z državami članicami Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica);
3. »tretja država« je država, ki ni država članica;
4. »običajno prebivališče« je kraj, kjer oseba prebiva najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi osebnih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene osebne vezi, se upošteva kraj, kjer ima oseba osebne vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega prebivališča;
5. »blago« je vsaka premična opredmetena stvar, ki je v pravnem prometu, vključno z električnim tokom;
6. »organ javne uprave« je neposredni uporabnik državnega proračuna, kot je določen v prilogi Seznam neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov Pravilnika o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03), v podskupinah od 1.1. do 1.3. točke A.I;
7. »sprejem carinske deklaracije« je ugotovitev carinskega organa, da so izpolnjeni pogoji iz 38. člena tega zakona, in če je tako predpisano, evidentiranje carinske deklaracije v predpisano evidenco;
8. »dan sporočitve dolgovanega zneska dolžniku ali dolžnici (v nadaljnjem besedilu: dolžnik)« je dan, ko je dolžniku to obvestilo vročeno oziroma dan, ko se šteje, da mu je bil dolgovani znesek sporočen;
9. »carinski mejni pas na kopnem« je del ozemlja carinskega območja od carinske meje do 15 km v notranjost območja uporabe tega zakona;
10. »carinski mejni pas na morju« je pas ozemlja širine 5 km od morske obale v notranjost območja uporabe tega zakona in morsko območje od obale do zunanje meje teritorialnega morja;
11. »uradno mesto« je mesto, kjer se lahko predloži blago ter se opravljajo druga uradna dejanja in carinjenje blaga;
12. »znesek dajatev« je vsak znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki so posledica carinskega dolga, ter drugih dajatev iz 2. člena tega zakona.

(2) S carinskimi organi Republike Slovenije so izenačeni organi carinskih uprav drugih držav članic, če so v okviru programov za izmenjavo ali izobraževalnih programov Skupnosti dodeljeni organizacijskim enotam Finančne uprave Republike Slovenije. Aktivnosti po navedenih programih se izvajajo pod nadzorom carinskih organov Republike Slovenije.

Zastopnik ali zastopnica (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) mora zastopanemu izdati obračun, na katerem so ločeno navedene uvozne dajatve, davki, upravne globe, obresti in drugi stroški, ki jih je za njegov račun plačal državi.

Zavezujoče tarifne informacije in zavezujoče informacije o poreklu blaga izdaja Finančna uprava Republike Slovenije.

(1) Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče tarifne informacije ali informacije o poreklu blaga potrebna analiza ali natančen pregled blaga, ki ju ni mogoče opraviti v Finančni upravi Republike Slovenije lahko na zahtevo Finančne uprave Republike Slovenije analizo ali pregled tega blaga opravi tudi druga strokovna organizacija.

(2) Finančna uprava Republike Slovenije pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno soglasje vložnika ali vložnice zahtevka (v nadaljnjem besedilu: vložnik), da bo nosil stroške analize ali natančnega pregleda blaga.

(3) Če vložnik ne predloži Finančni upravi Republike Slovenije pisnega soglasja iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila, se zahtevek zavrže.

(1) V smislu 35. člena carinskega zakonika se kot menjalni tečaj upošteva referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki ga objavlja Banka Slovenije.

(2) V primeru tujih valut, za katere Evropska centralna banka ne objavlja referenčnih tečajev, se v smislu 35. člena carinskega zakonika kot menjalni tečaj upošteva tečaj, ki ga določa in objavlja Banka Slovenije.

(1) Potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga izdajata Gospodarska zbornica Slovenije ali Trgovinska zbornica Slovenije.

(2) Gospodarska zbornica Slovenije ali Trgovinska zbornica Slovenije izda potrdilo o nepreferencialnem poreklu blaga, če so izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o poreklu blaga in če blago, na katerega se potrdilo nanaša, ustreza kriterijem za pridobitev nepreferencialnega porekla.

(1) Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazila o poreklu blaga, katerega uporaba je določena s predpisi Skupnosti ali z mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavanje blaga.

(2) Finančna uprava Republike Slovenije izda na podlagi zahtevka upravičenca ali upravičenke (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) dovoljenje za izvajanje poenostavitev, če je s predpisi Skupnosti ali z mednarodno pogodbo, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo blaga določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga.

(3) Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka Finančna uprava Republike Slovenije upošteva predvsem:

1. jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,
2. zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.

Vlada lahko izda podrobnejše predpise, če uredba o tarifi to dopušča.

(1) Vnos in iznos blaga na oziroma iz carinskega območja Skupnosti je mogoč samo preko mejnih prehodov, ki so določeni na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, v času, ko so odprti za promet.

(2) Mejne prehode, preko katerih se opravljata blagovni ali potniški promet v skladu s carinskimi ali drugimi predpisi, določi vlada.

(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se lahko v skladu z mednarodno pogodbo ali na podlagi zakona, ki ureja nadzor državne meje, dovoli vnos in iznos blaga tudi izven mejnih prehodov iz prejšnjega odstavka.

(4) Vnos in iznos blaga, ki je zavezano fitosanitarni, veterinarski ali drugi predpisani kontroli, je dovoljeno le preko tistih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi določeni za vnos in iznos takšnega blaga.

(5) Če je zaradi varnosti javnega reda ali varovanja zdravja ljudi in živali ali splošne varnosti uvoz ali izvoz omejen s predpisi, ki določajo prepovedi in omejitve, lahko vlada določi, da se vnos ali iznos blaga izvaja le preko določenih mejnih prehodov.

(1) Pod carinskim nadzorom je:

• blago, za katerega je carinski nadzor predviden v carinskih predpisih Skupnosti, in
• blago, za katero veljajo prepovedi in omejitve ob vnosu ali iznosu na oziroma iz območja uporabe tega zakona.

(2) Pod carinski nadzor spadajo tudi zabojniki, posode in embalaža ter prevozna sredstva in naprave, za katere obstaja utemeljen sum, da se v njih prevaža blago iz prejšnjega odstavka.

Za finančne urade iz točke a) prvega odstavka 38. člena carinskega zakonika se šteje najbližji finančni urad po prestopu meje, upoštevajoč najkrajšo običajno pot.

Minister ali ministrica (v nadaljevanju besedila: minister), pristojna za finance, lahko za določene vrste blaga, v skladu s četrtim odstavkom 38. člena carinskega zakonika, določi izjeme od obveznosti prevoza od carinske črte do finančnega urada iz prejšnjega člena.

(1) Ukrepi carinskega nadzora vključujejo uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti ali zaseg blaga, če bi se na ta način lahko preprečila njegova uporaba ali zagotovilo spoštovanje carinskih predpisov in plačilo zneska dajatev za to blago.

(2) Kadar carinski predpisi določajo, da je treba urediti položaj blaga, ki je bilo nezakonito vnešeno ali odstranjeno izpod carinskega nadzora, lahko carinski organi zagotovijo carinski nadzor tudi tako, da začasno prepovejo njegovo uporabo do odprave nezakonitega stanja.

(3) Posebnosti carinskega nadzora glede na obliko transporta lahko določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet oziroma v primeru poštnega prometa, v soglasju z ministrom, pristojnim za gospodarstvo.

(1) Ukrepi za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko sprejmejo pred prepustitvijo blaga deklarantu ali deklarantki (v nadaljnjem besedilu: deklarant) ali kadar to zahtevajo ukrepi carinskega nadzora, da bi se preprečila neupravičena uporaba tega blaga in zagotovila njegova istovetnost.

(2) Sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko namestijo na blago, tovorke, zabojnike ali tovorne prostore vozil le, če je s tem zagotovljeno, da blaga ne bo mogoče odstraniti ne da bi se poškodovale carinske oznake ali pustile jasno vidne sledi na uporabljenih sredstvih za zagotovitev istovetnosti ali na sredstvu, na katero se nameščajo.

(3) Če je tako predvideno z mednarodno pogodbo, lahko carinski organi predhodno odobrijo tovorne prostore vozil ali vozila za prevoz blaga z uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti. Za izdajo in podaljšanje takega potrdila oziroma dovoljenja je pristojna Finančna uprava Republike Slovenije.

(4) Če se namestijo sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga, se s tem blago ne sme poškodovati niti zmanjšati njegova uporabnost.

(5) Za ohranitev oziroma nepoškodovanje carinskih oznak sta odgovorna prevoznik ali prevoznica ali deklarant oziroma oseba, ki je odgovorna za blago.

(1) Uradna mesta se določijo pri carinskem organu, pristojnem za predložitev in carinjenje blaga.

(2) Pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone, prosta skladišča in druga mesta se štejejo za uradna mesta iz 11. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, če tam poteka vnos ali iznos blaga oziroma pretok potnikov med Skupnostjo in tretjimi državami. Na teh uradnih mestih carinski organi v soglasju z upravljavcem le-teh določijo mesto za pregled blaga.

(3) Kot uradna mesta se štejejo tudi mejni prehodi in prevozna sredstva, v katerih se opravlja carinjenje med vožnjo, v skladu z mednarodnim sporazumom.

(1) Ne glede na določbe o poenostavitvah v carinskih postopkih lahko carinski organ na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi, opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih mest, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih mest, krije deklarant.

(2) Minister, pristojen za finance, izda stroškovnik za carinjenje blaga izven uradnih mest.

(1) Upravljavci uradnih mest iz drugega odstavka 20. člena tega zakona carinskim organom brezplačno zagotavljajo:

• dostop do svojih objektov in naprav,
• prevoz pri opravljanju uradnih dejanj in
• takoj, ko je mogoče, obvestitev o voznih redih, redih letenja in vseh dejanskih prometnih gibanjih.

(2) Upravljavci uradnih mest iz drugega odstavka 20. člena tega zakona carinskim organom zagotavljajo tudi:

• ustrezne prostore za opravljanje uradnih dejanj, ki so v pristojnosti carinskega organa, in za predložitev blaga in
• zadostno število parkirnih mest v bližini le-teh.

(1) Carinski organi lahko za namene izvajanja carinske kontrole in drugih predpisov, za izvajanje katerih so pristojni, zahtevajo odstranitev objektov, naprav in prevoznih sredstev, ki se brez njihovega soglasja nahajajo na uradnih mestih ali na mejnem prehodu, brez pravice do odškodnine.

(2) Carinski organi lahko zahtevajo od oseb, ki se nahajajo na uradnih mestih ali na mejnem prehodu, kjer se opravlja carinska kontrola, da zapustijo ta mesta, če ovirajo izvajanje carinske kontrole ali če bi z njihovo prisotnostjo lahko prišlo do kršitev carinskih predpisov ali če bi njihova prisotnost oteževala izvajanje carinske kontrole.

(3) Za osebe iz prejšnjega odstavka se ne štejejo uradne osebe organov, ki opravljajo kontrolo na mejnem prehodu.

(4) Osebe, ki zadržujejo stvari ali hranijo blago na uradnem mestu ali na mejnem prehodu, četudi gre za skupnostno blago, morajo to blago na zahtevo carinskih organov takoj odstraniti.

(1) Upravljavci prostorov in naprav, ki služijo za potniški in blagovni promet s tretjimi državami, vključno poštni promet, upravljavci naprav v pretovariščih, skladiščih in prostih conah ter upravljavci daljnovodov in cevovodov, morajo carinskim organom omogočiti izvajanje carinskega nadzora in kontrole blaga ter vpogled v evidence o gibanju tega blaga.

(2) Upravljavci iz prejšnjega odstavka so dolžni na zahtevo carinskih organov omogočiti pregled blaga in določiti prostor, kjer se bo izvedel tak pregled oziroma opravil vpogled v evidence.

(3) Upravljavec iz prvega odstavka tega člena nosi stroške, ki jih ima zaradi obveznosti nudenja pomoči carinskim organom po tem členu.

Uradne ure so čas, ko je mogoče pred carinskimi organi opraviti carinske formalnosti. Uradne ure se objavijo na vidnem mestu.

(1) Ne glede na  določbe o poenostavitvah v carinskih postopkih lahko carinski organ na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih ur, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih ur krije deklarant.

(2) Minister, pristojen za finance, izda stroškovnik za carinjenje blaga izven uradnih ur.

Carinski organi so pooblaščeni, da pri osebah, ki razpolagajo z blagom, ki mu je bila dana določena ugodnost po carinskih predpisih ali drugih predpisih, za izvajanje katerih so pristojni carinski organi, preverjajo izvajanje te ugodnosti v skladu s predpisi.

(1) Predložitev blaga je možna samo v času uradnih ur pristojnega carinskega organa in na uradnem mestu oziroma na mestu, ki ga določi pristojni finančni urad.

(2) Blago, ki carinskemu organu ni očitno vidno, in blago, ki se ne prevaža oziroma prenaša na običajnem mestu, je treba predložiti izrecno.

(3) Minister, pristojen za finance, dovoli izjeme od obveznosti predložitve blaga oziroma olajšave pri predložitvi blaga, če se s tem olajša pretok blaga.

(1) Osebe, ki so v skladu s carinskimi predpisi dolžne voditi določene evidence, morajo le-te voditi na način, da se omogoča povezljivost z davčnimi evidencami in knjigovodstvom te osebe.

(2) K evidencam iz prejšnjega odstavka spadajo tudi vse pripadajoče knjigovodske in carinske listine, ki se nanašajo na dogodek vpisan v evidenci.

(3) Evidence morajo biti carinskim organom na njihovo zahtevo predložene.

(4) Ne glede na prejšnji odstavek so carinski organi pooblaščeni, da pregledajo evidence tam, kjer se vodijo. Oseba, ki je dolžna voditi te evidence, mora carinskim organom nuditi ustrezno pomoč in pojasnila. Če je vodenje evidenc s pogodbo prepuščeno drugi osebi, je tudi ta oseba dolžna nuditi pomoč in dajati pojasnila.

Minister, pristojen za finance, lahko določi obrazec skupne deklaracije.

Minister, pristojen za finance, lahko določi podrobnejša pravila za začasno hrambo blaga.

(1) Prostori, kjer je blago začasno hranjeno, in prostori carinskih skladišč morajo biti opremljeni tako, da je zagotovljen učinkovit carinski nadzor.

(2) Šteje se, da je nadzor iz prejšnjega odstavka zagotovljen, če je prostor opremljen tako, da fizično onemogoča nedovoljeno odstranitev blaga brez uporabe sile in poškodovanja varovalnih naprav oziroma brez vidnih znakov in če se o blagu vodijo evidence, ki omogočajo ugotovitev višine zneska dajatev in dolžnika.

finance.

1. Minister, pristojen za finance, v skladu z 212. členom izvedbene uredbe dopolni navodila iz priloge 37 izvedbene uredbe in določi sezname nacionalnih šifer, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju carinske deklaracije oziroma drugih obrazcev, zahtevkov in obvestil.

(2) Kadar se v skladu s carinskimi predpisi Skupnosti za sprostitev blaga v prost promet uporabi ustna carinska deklaracija in nastane carinski dolg, Finančna uprava Republike Slovenije izda potrdilo o plačilu dolgovanih dajatev na posebnem obrazcu. Vzorec obrazca določi minister, pristojen za finance.

(3) Finančna uprava Republike Slovenije lahko pooblasti izvajalca prometa s poštnimi pošiljkami, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanih dajatev, ki vsebujejo najmanj podatke iz obrazca iz prejšnjega odstavka.

potrditev.

1. Minister, pristojen za finance, določi pogoje in način za izdelavo in prenos carinskih deklaracij, obrazcev, obvestil in zahtevkov, potrebnih za izvedbo carinskih formalnosti z elektronskimi sredstvi.

(2) Seznam elektronskih sporočil, potrebnih za izvedbo carinskih formalnosti, in način njihove uporabe določi generalni direktor Finančne uprave Republike Slovenije in jih objavi na spletni strani.

(3) Minister, pristojen za finance, določi pogoje in način za prenos spremnih dokumentov, potrebnih za izvedbo carinskih formalnosti z elektronskimi sredstvi.

(4) Kadar se carinska deklaracija vloži s pomočjo sistema za računalniško izmenjavo podatkov, se šteje, da je carinski organ dovolil, da se spremni dokumenti hranijo pri udeležencu in da jih ob vložitvi carinske deklaracije ni treba dostaviti carinskim organom, razen če carinski organ ne odloči drugače ali če ni s posebnim predpisom določeno drugače.