(1) Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Skupnost), ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji, ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v pristojnosti Skupnosti.
(2) Za namene tega zakona se kot carinski predpisi Skupnosti iz prejšnjega odstavka štejejo:
- Uredba Sveta (EGS) št. 918/83 z dne 28. marca 1983 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št. 105 z dne 24. 4. 1983, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: uredba o carinskih oprostitvah),
- Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: uredba o tarifi),
- Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik),
- Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993, str. 1, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba),
- Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L št. 196 z dne 2. 8. 2003, str. 7, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: uredba o varstvu pravic intelektualne lastnine), in
- Uredba Komisije (ES) št. 1891/2004 z dne 21. oktobra 2004 o sprejemu določb za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L št. 328 z dne 30. 10. 2004, str 16, z vsemi spremembami; v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba o varstvu pravic intelektualne lastnine).
(2) Za namene tega zakona se kot carinski predpisi Skupnosti iz prejšnjega odstavka štejejo:
– Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1101/2014 z dne 16. oktobra 2014 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 312 z dne 31. 10. 2014, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: uredba o tarifi),
– Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992, str. 1), zadnjič spremenjena z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 269 z dne 10. 10. 2013, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: carinski zakonik),
– Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 253 z dne 11. 10. 1993, str. 1), zadnjič spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/234 z dne 13. februarja 2015 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 glede začasnega uvoza prevoznih sredstev, namenjenih uporabi s strani fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na carinskem območju Unije (UL L št. 39 z dne 14. 2. 2015, str13), (v nadaljnjem besedilu: izvedbena uredba) in
– Uredba Sveta (ES) št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (UL L št 324 z dne 10. 12. 2009, str. 23), (v nadaljnjem besedilu: uredba o carinskih oprostitvah).

(1) Carinski organ je Finančna uprava Republike Slovenije, kadar opravlja naloge s področja carinskih predpisov.
(2) Carinski organi so tudi drugi organi in organizacije v Republiki Sloveniji, ki jim je s predpisi določena pristojnost za izvajanje carinskih predpisov.

(1) Elektronsko poslovanje s Carinsko upravo Republike Slovenije Finančno upravo Republike Slovenije se omogoči le, če so izpolnjeni pogoji in pravila za takšno poslovanje.
(2) Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise o pogojih in pravilih za elektronsko poslovanje s Carinsko upravo Republike Slovenije.

(1) Posamezni izrazi v tem zakonu imajo naslednji pomen:
1. »carinjenje blaga« je vsako uradno dejanje pri predložitvi blaga v carinski postopek ali pri izpolnjevanju formalnosti za ponovni izvoz blaga v običajnem postopku v skladu z 62. do 75. členom carinskega zakonika ali v poenostavljenem postopku v skladu s točkama a) ali b) prvega odstavka 76. člena carinskega zakonika;
2. »notranja meja« je meja Republike Slovenije z državami članicami Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: država članica);
3. »tretja država« je država, ki ni država članica;
4. »običajno prebivališče« je kraj, kjer oseba prebiva najmanj 185 dni v koledarskem letu zaradi osebnih ali poslovnih vezi. V primeru, da oseba nima poslovnih vezi ali pa so te vezi v drugi državi, kot njene osebne vezi, se upošteva kraj, kjer ima oseba osebne vezi, če se v ta kraj redno vrača. Bivanje v tujini zaradi šolanja ali študija ne vpliva na spremembo običajnega prebivališča;
5. »blago« je vsaka premična opredmetena stvar, ki je v pravnem prometu, vključno z električnim tokom;
6. »organ javne uprave« je neposredni uporabnik državnega proračuna, kot je določen v prilogi Seznam neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov Pravilnika o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Uradni list RS, št. 46/03), v podskupinah od 1.1. do 1.3. točke A.I;
7. »sprejem carinske deklaracije« je ugotovitev carinskega organa, da so izpolnjeni pogoji iz 38. člena tega zakona, in če je tako predpisano, evidentiranje carinske deklaracije v predpisano evidenco;
8. »dan sporočitve dolgovanega zneska dolžniku ali dolžnici (v nadaljnjem besedilu: dolžnik)« je dan, ko je dolžniku to obvestilo vročeno oziroma dan, ko se šteje, da mu je bil dolgovani znesek sporočen;
9. »carinski mejni pas na kopnem« je del ozemlja carinskega območja od carinske meje do 15 km v notranjost območja uporabe tega zakona;
10. »carinski mejni pas na morju« je pas ozemlja širine 5 km od morske obale v notranjost območja uporabe tega zakona in morsko območje od obale do zunanje meje teritorialnega morja;
11. »uradno mesto« je mesto, kjer se lahko predloži blago ter se opravljajo druga uradna dejanja in carinjenje blaga;
12. »znesek dajatev« je vsak znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki so posledica carinskega dolga, ter drugih dajatev iz 2. člena tega zakona.
(2) S carinskimi organi Republike Slovenije so izenačeni organi carinskih uprav drugih držav članic, če so v okviru programov za izmenjavo ali izobraževalnih programov Skupnosti dodeljeni organizacijskim enotam Carinske uprave Republike Slovenije Finančne uprave Republike Slovenije. Aktivnosti po navedenih programih se izvajajo pod nadzorom carinskih organov Republike Slovenije.

(1) Oseba, ki v okviru svoje dejavnosti opravlja posle zastopanja v carinskih zadevah, mora v skladu s 5. členom carinskega zakonika izpolnjevati naslednja pogoja:
1. ima sedež ali stalno prebivališče na območju uporabe tega zakona,
2. ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit s področja carinskega poslovanja (v nadaljnjem besedilu: poseben strokovni izpit) ali zaposluje najmanj eno osebo, ki ima ustrezno strokovno izobrazbo in je opravila poseben strokovni izpit.
(2) Program posebnega strokovnega izpita določi Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), za izvajanje izpitov pa skrbi Generalni carinski urad. Generalni carinski urad lahko na podlagi javnega razpisa pooblasti za izvajanje posebnih strokovnih izpitov ustrezno usposobljeno organizacijo, ki se ukvarja z izobraževanjem.
(3) Vlada določi natančnejše pogoje, način in postopek dokazovanja pogojev iz prvega odstavka tega člena.
(4) Osebi, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, izda Generalni carinski urad dovoljenje za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah.

(1) Carinski organ iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona lahko zastopniku odvzame dovoljenje za zastopanje v carinskih zadevah zaradi ponavljajočega se malomarnega ravnanja v obdobju zadnjih treh let.
(2) Zastopnik mora biti pred odvzemom dovoljenja pisno opozorjen na možnost odvzema v primeru ponovnega malomarnega ravnanja.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona dovoljenje za zastopanje v carinskih zadevah zastopniku nemudoma odvzame:
- če je zastopnik huje kršil carinske ali druge predpise za nadzor nad izvajanjem katerih so pristojni carinski organi;
- če je bil zastopnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, povezanega z opravljanjem poslov v okviru svoje dejavnosti; ali
- če je nad zastopnikom začet stečajni postopek ali kakšen drug postopek, ki se lahko zaključi z njegovim prenehanjem.
(4) Zastopniku, kateremu je bilo dovoljenje za zastopanje v carinskih zadevah odvzeto, ni mogoče izdati novega dovoljenja za zastopanje v carinskih zadevah v roku dveh let od odvzema.
(5) Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za odvzem licence za opravljanje poslov zastopanja.

Zavezujoče tarifne informacije in zavezujoče informacije o poreklu blaga izdaja Carinska uprava Republike Slovenije Finančna uprava Republike Slovenije.

(1) Če je za ugotovitev dejanskega stanja zaradi izdaje zavezujoče tarifne informacije ali informacije o poreklu blaga potrebna analiza ali natančen pregled blaga, ki ju ni mogoče opraviti v Carinski upravi Republike Slovenije Finančni upravi Republike Slovenije lahko na zahtevo Carinske uprave Republike Slovenije Finančne uprave Republike Slovenije analizo ali pregled tega blaga opravi tudi druga strokovna organizacija.
(2) Carinska uprava Republike Slovenije Finančna uprava Republike Slovenije pošlje vzorce blaga organizaciji v skladu s prejšnjim odstavkom, ko dobi predhodno pisno soglasje vložnika ali vložnice zahtevka (v nadaljnjem besedilu: vložnik), da bo nosil stroške analize ali natančnega pregleda blaga.
(3) Če vložnik ne predloži Carinski upravi Republike Slovenije Finančni upravi Republike Slovenije pisnega soglasja iz prejšnjega odstavka v roku osmih dni po prejemu obvestila, se zahtevek zavrže.

(1) Preferencialno poreklo blaga se dokazuje s predložitvijo dokazila o poreklu blaga, katerega uporaba je določena s predpisi Skupnosti ali z mednarodnimi pogodbami, ki določajo preferencialno tarifno obravnavanje blaga.
(2) Carinska uprava Republike Slovenije Finančna uprava Republike Slovenije izda na podlagi zahtevka upravičenca ali upravičenke (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) dovoljenje za izvajanje poenostavitev, če je s predpisi Skupnosti ali z mednarodno pogodbo, ki določajo preferencialno tarifno obravnavo blaga določeno, da je mogoče posameznim upravičencem dovoliti poenostavitve v zvezi z dokazovanjem porekla blaga.
(3) Pri izdaji dovoljenj iz prejšnjega odstavka  Carinska uprava Republike Slovenije Finančna uprava Republike Slovenije upošteva predvsem:
a) jamstva vložnika zahtevka v zvezi s pravilnim izvajanjem poenostavljenega postopka,
b) zanesljivost vložnika zahtevka pri vodenju carinskih postopkov.

Za carinske urade finančne urade iz točke a) prvega odstavka 38. člena carinskega zakonika se šteje najbližji carinski urad finančni urad po prestopu meje, upoštevajoč najkrajšo običajno pot.

Minister ali ministrica (v nadaljevanju besedila: minister), pristojna za finance, lahko za določene vrste blaga, v skladu s četrtim odstavkom 38. člena carinskega zakonika, določi izjeme od obveznosti prevoza od carinske črte do carinskega urada finančnega urada iz prejšnjega člena.

(1) Ukrepi za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko sprejmejo pred prepustitvijo blaga deklarantu ali deklarantki (v nadaljnjem besedilu: deklarant) ali kadar to zahtevajo ukrepi carinskega nadzora, da bi se preprečila neupravičena uporaba tega blaga in zagotovila njegova istovetnost.
(2) Sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga se lahko namestijo na blago, tovorke, zabojnike ali tovorne prostore vozil le, če je s tem zagotovljeno, da blaga ne bo mogoče odstraniti ne da bi se poškodovale carinske oznake ali pustile jasno vidne sledi na uporabljenih sredstvih za zagotovitev istovetnosti ali na sredstvu, na katero se nameščajo.
(3) Če je tako predvideno z mednarodno pogodbo, lahko carinski organi predhodno odobrijo tovorne prostore vozil ali vozila za prevoz blaga z uporabo sredstev za zagotovitev istovetnosti. Za izdajo in podaljšanje takega potrdila oziroma dovoljenja je pristojna Carinska uprava Republike Slovenije Finančna uprava Republike Slovenije.
(4) Če se namestijo sredstva za zagotovitev istovetnosti blaga, se s tem blago ne sme poškodovati niti zmanjšati njegova uporabnost.
(5) Za ohranitev oziroma nepoškodovanje carinskih oznak sta odgovorna prevoznik ali prevoznica ali deklarant oziroma oseba, ki je odgovorna za blago.

(1) Uradna mesta se določijo pri carinskem uradu carinskem organu, pristojnem za predložitev in carinjenje blaga.
(2) Pristanišča, železniške postaje, letališča, proste cone, prosta skladišča in druga mesta se štejejo za uradna mesta iz 11. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona, če tam poteka vnos ali iznos blaga oziroma pretok potnikov med Skupnostjo in tretjimi državami. Na teh uradnih mestih carinski organi v soglasju z upravljavcem le-teh določijo mesto za pregled blaga.
(3) Kot uradna mesta se štejejo tudi mejni prehodi in prevozna sredstva, v katerih se opravlja carinjenje med vožnjo, v skladu z mednarodnim sporazumom.

(1) Ne glede na določbe o poenostavitvah v carinskih postopkih lahko carinski urad carinski organ na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi, opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih mest, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih mest, krije deklarant.
(2) Minister, pristojen za finance, izda stroškovnik za carinjenje blaga izven uradnih mest.

(1) Ne glede na  določbe o poenostavitvah v carinskih postopkih lahko carinski urad carinski organ na zahtevo deklaranta ali če tako določajo predpisi opravi carinjenje blaga tudi izven uradnih ur, če s tem ni prizadeta učinkovitost carinske kontrole. Stroške organa in ostale stroške, ki nastanejo zaradi carinjenja blaga izven uradnih ur krije deklarant.
(2) Minister, pristojen za finance, izda  stroškovnik za carinjenje blaga izven uradnih ur.