Mednarodno zvezo univerz s sedežem v Republiki Sloveniji na podlagi pisnega sporazuma ali pogodbe ustanovita vsaj ena univerza, ustanovljena skladno s tem zakonom, ki ima akreditirane študijske programe na vsaj treh področjih po ISCED klasifikaciji po KLASIUS klasifikaciji in raziskovalno dejavnost na vsaj treh področjih po FRASCATI klasifikaciji, in vsaj ena univerza s sedežem zunaj Republike Slovenije, akreditirana v državi, kjer ima sedež. Skupaj s prej opredeljenima univerzama so lahko ustanoviteljice mednarodne zveze univerz tudi druge univerze, druge zveze univerz ali univerzitetne mreže, visokošolske in raziskovalne organizacije s sedežem v Republiki Sloveniji ali zunaj nje. Univerze, ki jih je ustanovila Republika Slovenija, za ustanovitev mednarodne zveze univerz potrebujejo soglasje Vlade Republike Slovenije.
Ob ustanovitvi mednarodne zveze univerz s sedežem v Republiki Sloveniji po pravu Republike Slovenije, statut ali drug temeljni akt te mednarodne zveze univerz vsebuje vse, kar mora po zakonu urejati akt ustanovitve zavoda. Mednarodna zveza univerz iz tega odstavka se vpiše v register, ki ga vodi sodišče, skladno s predpisi o sodnem registru, na podlagi sporazuma oziroma pogodbe o ustanovitvi in statuta oziroma drugega temeljnega akta mednarodne zveze univerz.
Mednarodna zveza univerz iz prejšnjega odstavka je univerza po tem zakonu ne glede na izpolnjevanje pogojev za ustanovitev univerze in za vpis v razvid visokošolskih zavodov.
Ne glede na prejšnji odstavek ima mednarodna zveza univerz iz drugega odstavka tega člena organe, ki jih določata sporazum ali pogodba o njeni ustanovitvi in statut ali drug temeljni akt te zveze. Pri upravljanju mednarodne zveze univerz iz drugega odstavka tega člena imajo študenti pravice, ki jih določata sporazum ali pogodba o njeni ustanovitvi in statut ali drug temeljni akt te zveze.
Mednarodna zveza univerz s sedežem v Republiki Sloveniji za svoje delovanje ne more prejemati sredstev iz Proračuna Republike Slovenije, namenjenih za študijsko dejavnost javnih in koncesioniranih visokošolskih zavodov ter investicije v visokem šolstvu. Mednarodna zveza univerz s sedežem v Republiki Sloveniji za svoje delovanje prejema sredstva iz posebne proračunske postavke v Proračunu Republike Slovenije.
V primeru prenehanja obstoja mednarodne zveze univerz po tem členu so ustanovitelji študentom dolžni omogočiti dokončanje študija na univerzah ustanoviteljicah. Nepremičnine, pridobljene iz sredstev Republike Slovenije oziroma Evropske unije, so last Republike Slovenije.

Visokošolski zavod se lahko ustanovi, če so:
– opredeljena študijska področja in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške discipline, za katere se visokošolski zavod ustanavlja; pri opredelitvi študijskih področij se uporablja mednarodna klasifikacija ISCED, pri opredelitvi znanstvenoraziskovalnih področij pa mednarodna Frascatijeva klasifikacija,
– zagotovljeni ustrezni prostori in oprema za izvedbo programa,
– zagotovljeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, potrebni za izvedbo programa.
Za ustanovitev univerze morajo biti izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov vseh treh stopenj, za samostojni visokošolski zavod – fakulteto in umetniško akademijo, najmanj za dve stopnji, za samostojni visokošolski zavod – visoko strokovno šolo, pa najmanj za prvo stopnjo.
Pred sprejemom akta o ustanovitvi si mora ustanovitelj pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pridobiti odločbo o akreditaciji visokošolskega zavoda.
Visokošolski zavod si mora pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu najmanj vsakih sedem let pridobiti odločbo o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda. Šteje se, da veljavnost akreditacije poteče z zaključkom študijskega leta, v katerem se izteče obdobje podeljene akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred iztekom veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vlogo vloži v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije.
Visokošolski zavod se lahko ustanovi, če:
1. so opredeljena študijska področja in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške discipline, za katere se visokošolski zavod ustanavlja; pri opredelitvi študijskih področij se uporablja klasifikacijski sistem izobraževanja in usposabljanja KLASIUS, pri opredelitvi znanstvenoraziskovalnih področij pa mednarodna klasifikacija Frascati;
2. so predloženi predlogi študijskih programov, ki jih bo visokošolski zavod izvajal, pri čemer mora biti izkazana povezanost teh študijskih programov z znanstvenoraziskovalnim, umetniškim oziroma strokovnim delom izvajalcev predmetov in z okoljem, v katerem bo zavod deloval;
3. so zagotovljeni ustrezni prostori, tehnično-tehnološka in druga potrebna oprema za izvedbo študijskih programov;
4. so študentom in zaposlenim zagotovljene storitve knjižnice visokošolskega zavoda, ki bo z izvajanjem knjižnične dejavnosti podpirala študijski, strokovni, raziskovalni in umetniški proces visokošolskega zavoda;
5. so zagotovljeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci, visokošolski sodelavci in drugi strokovni sodelavci, potrebni za izvedbo študijskega programa, pri čemer mora biti v kadrovskem načrtu izkazano:
– da bo imela univerza za izvajanje vsakega letnika univerzitetnega študijskega programa zaposlenih najmanj tretjino visokošolskih učiteljev za poln delovni čas oziroma temu ustrezen obseg zaposlitev za krajši delovni čas od polnega;
– da bo na samostojnem visokošolskem zavodu – fakulteti ali umetniški akademiji ekvivalent najmanj enega zaposlenega visokošolskega učitelja za poln delovni čas oziroma temu ustrezen obseg zaposlitev za krajši delovni čas od polnega na študijski program;
– da bo na samostojnem visokošolskem zavodu – visoki strokovni šoli ekvivalent najmanj enega zaposlenega visokošolskega učitelja za poln delovni čas oziroma temu ustrezen obseg zaposlitev za krajši delovni čas od polnega na dva študijska programa;
6. ima predložen program strokovnega oziroma raziskovalnega dela in poročilo o temeljnem ali aplikativnem znanstveno-raziskovalnem oziroma umetniškem delu predvidenih nosilcev in izvajalcev predmetov v zadnjih petih letih na področjih, za katera se visokošolski zavod ustanavlja in v katerih so predlogi študijskih programov.
Za ustanovitev univerze morajo biti akreditirani študijski programi na vseh treh stopnjah na vsaj štirih znanstvenoraziskovalnih disciplinah po klasifikaciji Frascati in vsaj petih izobraževalnih področjih na drugi klasifikacijski ravni KLASIUS. Za ustanovitev samostojnega visokošolskega zavoda – fakultete ali umetniške akademije, morajo biti izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov najmanj za dve stopnji, za samostojni visokošolski zavod – visoko strokovno šolo pa najmanj za prvo stopnjo.
Pred sprejemom akta o ustanovitvi mora ustanovitelj pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pridobiti odločbo o akreditaciji visokošolskega zavoda.
Visokošolski zavod mora pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu najmanj vsakih pet let pridobiti odločbo o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda. Šteje se, da veljavnost akreditacije poteče z zaključkom študijskega leta, v katerem se izteče obdobje podeljene akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred iztekom veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vlogo vloži v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije. Če visokošolski zavod vloge za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda ne vloži v roku iz prvega stavka tega odstavka, mu akreditacija preneha z dnem izteka veljavnosti akreditacije.

Visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko se vpiše v razvid visokošolskih zavodov.
Razvid vodi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo.
Visokošolski zavod se vpiše v razvid, če:
– je ustanovljen v skladu s tem zakonom in je vpisan v sodni register,
– ima akreditiran študijski program,
– ima zagotovljene visokošolske učitelje, znanstvene delavce in visokošolske sodelavce, potrebne za izvedbo študijskega programa,
– ima zagotovljene ustrezne prostore in opremo in izpolnjene pogoje glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu in druge predpisane pogoje.
Visokošolski zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, se vpiše v razvid po uradni dolžnosti, zasebni visokošolski zavod pa na predlog ustanovitelja.
V razvid visokošolskih zavodov se vpiše tudi odločitev Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu glede podaljšanja akreditacije visokošolskega zavoda in študijskega programa.
Če so bile ob podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa ugotovljene pomanjkljivosti, ki v določenem roku niso bile odpravljene in zato visokošolskemu zavodu ali študijskemu programu akreditacija ni bila podaljšana, se začne postopek za izbris iz razvida visokošolskih zavodov.
Vsebino in obliko razvida določi minister, pristojen za visoko šolstvo.
Visokošolski zavod lahko začne opravljati dejavnost, ko je akreditiran in vpisan v sodni register ter ima akreditiran vsaj en študijski program za pridobitev izobrazbe.

Akademski zbor članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda sestavljajo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci. Pri njegovem delu sodelujejo tudi predstavniki študentov tako, da je njihovo število najmanj ena petina članov akademskega zbora. Način njihovega sodelovanja se določi s statutom.
Akademski zbor članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda sestavljajo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci, asistenti z raziskovalnim nazivom in visokošolski sodelavci ne glede na naziv ter študenti, in sicer tako, da je njihovo število najmanj ena petina članov akademskega zbora. Pri delu akademskega zbora sodelujejo tudi drugi delavci. Način sodelovanja drugih delavcev se določi s statutom.
Akademski zbor:
– izvoli senat članice,
– senatu predlaga kandidate za dekana,
– obravnava poročila o delu visokošolskega zavoda ter daje predloge in pobude senatu,
– opravlja druge naloge, določene s statutom.
Akademski zbor izmed svojih članov izvoli predsednika. Predsednik sklicuje in vodi seje.
Če ima akademski zbor, ki se oblikuje v skladu s prvim odstavkom tega člena, več kot 200 članov, se oblikuje tako, da imajo posamezne skupine sorazmerno število predstavnikov, pri čemer akademski zbor ne more imeti manj kot 100 članov. Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko študenti, ki so člani akademskega zbora, volijo le člane senata članice, ki so predstavniki študentov.
Način oblikovanja akademskega zbora iz prejšnjega odstavka se določi s statutom.

Rektor vodi, predstavlja in zastopa univerzo ter opravlja naslednje naloge:
– sklicuje in praviloma vodi seje senata univerze,
– na podlagi volitev imenuje dekana,
– usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in drugo delo na univerzi,
– skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze,
– s soglasjem senata sprejema merila o kakovosti univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti (samoevalvacija univerze);
– najmanj enkrat letno poroča senatu, upravnemu odboru in ustanovitelju o delu univerze,
– promovira doktorje znanosti,
– podeljuje nagrade univerze,
– opravlja druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze.
Rektorja volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so na univerzi zaposleni. Volilno pravico imajo tudi študentje, in sicer eno petino od glasov vseh visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so na univerzi zaposleni.
Rektorja na splošnih in neposrednih volitvah za dobo štirih let izvolijo tri skupine volivcev:
– visokošolski učitelji, znanstveni delavci, asistenti z raziskovalnim nazivom in visokošolski sodelavci,
– študentje in
– drugi delavci.
Volilno pravico imajo delavci iz prve in tretje alinee prejšnjega odstavka, ki imajo na univerzi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi vsaj za polovični delovni čas. S statutom je mogoče določiti tudi manjši obseg zaposlitve, vendar ne nižjega od 25 %.
Skupine volivcev imajo različen odstotek števila glasov v skupnem obsegu števila glasov:
– delavci 80 % vseh glasov, od tega delavci iz tretje alinee drugega odstavka tega člena največ 25 %,
– študenti 20 % vseh glasov.
Podrobnejši postopek volitev rektorja določi statut univerze.
Za rektorja je lahko izvoljen redni profesor, ki je na univerzi zaposlen s polnim delovnim časom.
Rektor je lahko ponovno izvoljen, vendar skupni mandat ne sme trajati več kot osem let.
S statutom univerze se določijo razlogi in postopek za razpis predčasnih volitev rektorja.
Univerze, ki jih ni ustanovila Republika Slovenija, postopek izbire rektorja določijo s statutom.

Dekan oziroma direktor članice univerze ima pooblastila in odgovornosti v skladu z ustanovitvenim aktom, je strokovni vodja članice univerze in opravlja naslednje naloge:
– usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in drugo delo,
– skrbi in odgovarja za zakonitost dela,
– je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti članice univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in pripravo letnega poročila o kakovosti (samoevalvacija članice);
– najmanj enkrat letno poroča o delu senatu članice in rektorju,
– druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze.
Za dekana članice univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda je lahko imenovan, kdor je na njem zaposlen kot visokošolski učitelj.
Za direktorja je lahko imenovan, kdor ima najmanj visokošolsko izobrazbo.
Dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze.
Dekan visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, je poslovodni organ in strokovni vodja zavoda.
Dekan oziroma direktor članice univerze ima pooblastila in odgovornosti v skladu z ustanovitvenim aktom, je strokovni vodja članice univerze in opravlja naslednje naloge:
– usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in drugo delo,
– skrbi in odgovarja za zakonitost dela,
– je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti članice univerze, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in pripravo letnega poročila o kakovosti (samoevalvacija članice);
– najmanj enkrat letno poroča o delu senatu članice in rektorju,
– druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze.
Dekana na splošnih in neposrednih volitvah za dobo štirih let izvolijo tri skupine volivcev:
– visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki imajo na univerzi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi vsaj za polovični delovni čas, in pretežno opravljajo delo na članici,
– študenti in
– ostali delavci, ki imajo na univerzi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi vsaj za polovični delovni čas, in pretežno opravljajo delo na članici.
Za skupine volivcev iz prve in tretje alinee prejšnjega odstavka se v statutu lahko določi tudi manjši obseg zaposlitve, vendar ne nižji od 25 %.
Skupine volivcev imajo različen odstotek števila glasov v skupnem obsegu števila glasov:
– delavci 80 % vseh glasov, od tega delavci iz tretje alinee drugega odstavka tega člena največ 25 %,
– študenti 20 % vseh glasov.
Podrobnejši postopek volitev določi statut univerze.
Za dekana članice univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda je lahko izvoljen, kdor je na njem zaposlen kot visokošolski učitelj.
Za direktorja drugih zavodov – članic univerze je lahko imenovan, kdor ima najmanj izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu druge stopnje v skladu s tem zakonom oziroma izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih druge stopnje. Postopek njegovega imenovanja in razrešitve se določi v statutu.
Dekan visokošolskega zavoda, ki ni članica univerze, je poslovodni organ in strokovni vodja zavoda in opravlja naslednje naloge:
– usklajuje izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in drugo delo,
– skrbi in odgovarja za zakonitost dela,
– je pristojen za spremljanje, ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskega zavoda, študijskih programov, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega ter strokovnega dela in pripravo letnega poročila o kakovosti (samoevalvacija visokošolskega zavoda);
– najmanj enkrat letno poroča o delu senatu visokošolskega zavoda,
– druge naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti visokošolskega zavoda.
Samostojni visokošolski zavodi trajanje mandata dekana in postopek izbire dekana določijo s statutom pri čemer samostojni visokošolski zavodi, ki jih je ustanovila Republika Slovenija izvolijo dekana po postopku in na način, kot ga določajo drugi, tretji in četrti odstavek tega člena.
Dekan članice univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, je lahko ponovno izvoljen, vendar skupni mandat ne sme trajati več kot osem let.
S statutom univerze se določijo razlogi in postopek za razpis predčasnih volitev dekana.

Študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje sprejme senat univerze, in sicer na predlog senata članice univerze, oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda.
Univerza oziroma samostojni visokošolski zavod mora študijski program akreditirati pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, in sicer najmanj vsakih sedem let. Šteje se, da veljavnost akreditacije poteče z zaključkom študijskega leta, v katerem se izteče obdobje podeljene akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred iztekom veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vlogo vloži v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije.
Če se visokošolski zavod odloči, da ne bo vložil vloge za podaljšanje akreditacije v skladu s prejšnjim odstavkom, mora odločitev o tem sprejeti najpozneje dve leti pred iztekom akreditacije ter o tem pisno obvestiti Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, ter odločitev javno objaviti na svoji spletni strani. Od sprejetja take odločitve visokošolski zavod za ta študijski program ne sme več razpisati vpisnih mest za vpis v prvi letnik ali po merilih za prehode v višji letnik.
Z akreditacijo pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu študijski programi postanejo javnoveljavni. Visokošolski zavodi jih javno objavijo najkasneje do razpisa za vpis.
Ne glede na prejšnji odstavek je študijski program, za katerega je visokošolski zavod sprejel odločitev v skladu s četrtim odstavkom tega člena, javno veljaven za obdobje od vpisa zadnje generacije v prvi letnik za čas trajanja programa, podaljšanega za eno leto, pri čemer obdobje javne veljavnosti študijskega programa ne more biti krajše od veljavnosti akreditacije.
Podatek o trajanju javne veljavnosti študijskega programa iz prejšnjega odstavka vpiše Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu v javno evidenco iz tretjega odstavka 51.v člena tega zakona, ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, pa v razvid visokošolskih zavodov.
Samostojni visokošolski zavod spreminja obvezne sestavine študijskih programov po enakem postopku, kot se sprejemajo, v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena. Univerza obvezne sestavine študijskih programov spreminja sama. O spremembah obveznih sestavin študijskih programov univerza seznani Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu v 30 dneh od njihovega sprejema.
Spremembe obveznih sestavin študijskih programov začnejo veljati z naslednjim študijskim letom, če so sprejete pred objavo razpisa za vpis.
Javnoveljavni so tudi študijski programi, akreditirani v državah članicah Evropske unije, ki jih izvaja mednarodna zveza univerz iz drugega odstavka 10.a člena tega zakona, če imajo njihove diplome v državi akreditacije naravo javne listine, dajejo v tej državi javnoveljavno stopnjo izobraževanja ter javnoveljavni naslov, jih v državi akreditacije izvajajo akreditirane organizacije. Programi morajo biti priglašeni Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in vpisani v razvid visokošolskih zavodov pri ministrstvu, pristojnem za visoko šolstvo. K vlogi za priglasitev in za vpis v razvid je potrebno priložiti pozitivno mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki izpolnjuje pogoje o klasifikacijah iz prvega odstavka 10.a člena, ki ima sedež v Republiki Sloveniji in izvaja primerljiv študijski program, kakršno je potrebno za individualno priznavanje diplom za ugotovitev enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu.
Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu prizna javnoveljavnost tudi študijskim programom, akreditiranim v drugih državah, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
Študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje sprejme senat univerze na predlog senata članice univerze oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda.
Univerza oziroma samostojni visokošolski zavod mora študijski program akreditirati pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. Akreditacija je študijskemu programu podeljena za nedoločen čas.
Za regulirane poklice mora Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu v postopku akreditacije pridobiti soglasje ministrstva, v katerega pristojnost sodi poklic, ki ga bo pridobil diplomant.
Z akreditacijo pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu študijski programi postanejo javnoveljavni. Visokošolski zavodi jih javno objavijo najkasneje do razpisa za vpis.
Visokošolski zavod obvezne sestavine študijskih programov spreminja sam po postopku, po katerem sprejema študijske programe.
O spremembah obveznih sestavin študijskih programov visokošolski zavod seznani Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu v 30 dneh od njihovega sprejema, in sicer na način, ki ga ta določi. Spremembe obveznih sestavin visokošolski zavod tudi javno objavi na svoji spletni strani.
Spremembe obveznih sestavin študijskih programov iz četrtega odstavka tega člena začnejo veljati z naslednjim študijskim letom, če so sprejete na pristojnih organih visokošolskega zavoda in poslane Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pred objavo razpisa za vpis, v primeru javnih visokošolskih zavodov pa pred pridobitvijo soglasja iz sedmega odstavka 40. člena tega zakona.
Javnoveljavni so tudi študijski programi, akreditirani v državah članicah Evropske unije, ki jih izvaja mednarodna zveza univerz iz drugega odstavka 10.a člena tega zakona, če imajo njihove diplome v državi akreditacije naravo javne listine, dajejo v tej državi javnoveljavno stopnjo izobrazbe ter javnoveljavni naslov in jih v državi akreditacije izvajajo akreditirane organizacije. Programi morajo biti priglašeni Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. K vlogi za priglasitev je potrebno priložiti pozitivno mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki izpolnjuje pogoje o klasifikacijah iz prvega odstavka 10.a člena tega zakona, ki ima sedež v Republiki Sloveniji in ki izvaja po vrsti izobrazbe, obsegu in vsebini primerljiv študijski program. V mnenju se ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu.
Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu prizna javnoveljavnost tudi študijskim programom, akreditiranim v drugih državah, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.

Študijski programi za pridobitev izobrazbe se razvrščajo v tri stopnje:
a) prva stopnja
– visokošolski strokovni študijski programi,
– univerzitetni študijski programi,
b) druga stopnja
– magistrski študijski programi,
– enoviti magistrski študijski programi,
c) tretja stopnja
– doktorski študijski programi.
Študijski programi prve stopnje so dodiplomski študijski programi, študijski programi druge in tretje stopnje pa podiplomski študijski programi.
Visokošolski strokovni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja in usposobljenost za uporabo znanstvenih metod pri reševanju zahtevnih strokovnih in delovnih problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju in vodenju. Obvezen sestavni del teh študijskih programov je praktično izobraževanje v delovnem okolju.
Univerzitetni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja s študijem teoretičnih in metodoloških konceptov, usposobljenost za prenos in uporabo teoretičnega znanja v prakso in reševanje strokovnih in delovnih problemov, zlasti z iskanjem novih virov znanja in uporabo znanstvenih metod, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju ter vodenju zahtevnega dela. Sestavni del teh programov je lahko tudi praktično izobraževanje v delovnem okolju ali sodelovanje pri raziskovalnem delu.
Magistrski študijski programi študentom omogočajo poglabljanje znanja na širših strokovnih področjih, usposabljajo za iskanje novih virov znanja na strokovnem in znanstvenem področju, za uporabo znanstvenoraziskovalnih metod v širšem spektru problemov in v novih ali spremenjenih okoliščinah, prevzemanje odgovornosti za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter za razvijanje kritične refleksije, socialnih in komunikacijskih zmožnosti za vodenje skupinskega dela. Obvezen sestavni del teh programov so projektne naloge v delovnem okolju oziroma temeljne, aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge.
Enoviti magistrski študijski programi omogočajo študentom pridobitev in poglabljanje strokovnega znanja in usposobljenosti iz četrtega in petega odstavka tega člena. Glede razpisa za vpis, pogojev za vpis in meril za izbiro ob omejitvi vpisa se zanje uporabljajo določbe zakona za univerzitetne študijske programe prve stopnje.
Enoviti magistrski študijski programi se lahko oblikujejo, če izobražujejo za poklice, urejene z direktivami Evropske unije, izjemoma, če je tako določeno s posebnim predpisom, pa tudi za druge poklice v Republiki Sloveniji.
Doktorski študijski programi študentom omogočajo poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov ter usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev, za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega strokovnega oziroma znanstvenega področja in razvijanje kritične refleksije. Obvezen sestavni del teh programov so tudi temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge.
Doktorski študijski programi študentom omogočajo poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov ter usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev, za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega strokovnega, znanstvenega oziroma umetniškega področja in razvijanje kritične refleksije. Obvezen sestavni del teh programov so tudi temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge.
Cilji in izhodišča za oblikovanje študijskih programov se podrobneje določijo v nacionalnem ogrodju visokošolskih kvalifikacij.

Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine.
Za skupne študijske programe visokošolski zavodi, poleg določb tega zakona, upoštevajo tudi merila za oblikovanje in sprejemanje skupnih študijskih programov, ki jih sprejme Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.
Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu za pridobitev izobrazbe, dobi skupno diplomo, v kateri so navedeni vsi visokošolski zavodi, ki sodelujejo pri izvedbi študijskega programa. Skupna diploma je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi.
Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine.
Za skupne študijske programe, ki jih izvaja skupaj več visokošolskih zavodov iz Republike Slovenije, se poleg določb tega zakona upoštevajo tudi merila za oblikovanje in sprejemanje skupnih študijskih programov, ki jih sprejme Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.
Za skupne študijske programe, ki jih visokošolski zavod s sedežem v Republiki Sloveniji namerava izvajati s tujimi visokošolskimi zavodi, ki so akreditirani pri agencijah, ki so na seznamu Evropskega združenja agencij za kakovost v visokem šolstvu (European Quality Assurance Register for Higher Education; v nadaljnjem besedilu: EQAR), postopek prve akreditacije programa izvede ena od agencij, ki so na seznamu EQAR. Taki programi morajo biti priglašeni Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu na način, ki ga ta določi.
Za skupne študijske programe, ki jih visokošolski zavod s sedežem v Republiki Sloveniji namerava izvajati s tujim visokošolskim zavodom, ki ni akreditiran pri agencijah, ki so na seznamu EQAR, se postopek prve akreditacije programa izvede pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, zaključen pa mora biti najkasneje v petih mesecih od popolnosti vloge za akreditacijo.
Kdor opravi vse obveznosti po skupnem študijskem programu za pridobitev izobrazbe, dobi skupno diplomo, ki je javna listina. Vsebino in obliko skupne diplome ter priloge k diplomi določijo sodelujoči visokošolski zavodi. Sodelujoči visokošolski zavodi se lahko dogovorijo, da namesto skupne diplome podelijo vsak svojo diplomo.
Skupni študijski programi s tujimi visokošolskimi zavodi morajo biti pred začetkom izvajanja vpisani v eVŠ in javno objavljeni pred sprejemom razpisa za vpis.

Študijski programi za pridobitev izobrazbe se oblikujejo po načelih o vzpostavljanju evropskega visokošolskega prostora tako, da so primerljivi s programi drugih visokošolskih zavodov v tem prostoru.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe prve in druge stopnje imajo naslednje obvezne sestavine:
– splošne podatke o programu (ime, stopnja, vrsta, trajanje),
– opredelitev temeljnih ciljev programa oziroma splošnih ter predmetno-specifičnih kompetenc, ki se s programom pridobijo,
– podatke o mednarodni primerljivosti programa,
– podatke o mednarodnem sodelovanju visokošolskega zavoda,
– predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (v nadaljnjem besedilu: ECTS) in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu,
– pogoje za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,
– merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program,
– načine ocenjevanja,
– pogoje za napredovanje po programu,
– pogoje za prehajanje med programi,
– način izvajanja študija,
– pogoje za dokončanje študija,
– pogoje za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje,
– strokovni naslov, tvorjen v skladu z zakonom.
Doktorski študijski programi so podlaga za pripravo študijskega in raziskovalnega programa posameznega študenta. V doktorskem študijskem programu se smiselno opredelijo obvezne sestavine iz prejšnjega odstavka, razen sestavin iz osme, enajste, trinajste in štirinajste alinee. Te se v programu opredelijo, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda. S predmetnikom se določijo vsebinska področja in kreditno ovrednotene obveznosti, ki se lahko razporejajo v študijski in raziskovalni program posameznega študenta (skupinske oblike študijskega dela, skupinsko ali individualno raziskovalno delo). Organizirane oblike študija po doktorskem študijskem programu obsegajo najmanj 60 kreditnih točk. Z doktorskim študijskim programom se določi tudi znanstveni naslov, oblikovan v skladu z zakonom.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe imajo lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe se oblikujejo po načelih o vzpostavljanju evropskega visokošolskega prostora ob upoštevanju evropskih standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: evropski standardi).
Študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki izobražujejo za regulirane poklice, za katere velja vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij, se oblikujejo tudi v skladu s predpisi, ki urejajo priznavanje poklicnih kvalifikacij.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe prve in druge stopnje imajo naslednje obvezne sestavine:
– splošne podatke o programu (ime, stopnja, vrsta, trajanje ter podatek o tem, ali gre za interdisciplinarni, enopredmetni, dvopredmetni, pedagoški, nepedagoški ali skupni študijski program),
– opredelitev temeljnih ciljev programa, splošnih ter predmetno-specifičnih kompetenc oziroma učnih izidov, ki se s programom pridobijo,
– predmetnik s kreditnim ovrednotenjem študijskih obveznosti po Evropskem prenosnem kreditnem sistemu (v nadaljnjem besedilu: ECTS) in opredelitvijo deleža izbirnosti v programu,
– pogoje za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa,
– merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program,
– načine ocenjevanja,
– pogoje za napredovanje po programu,
– pogoje za prehajanje med programi,
– način izvajanja študija,
– pogoje za dokončanje študija,
– pogoje za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje,
– študijsko področje študijskega programa po klasifikaciji KLASIUS ter znanstvenoraziskovalno disciplino po klasifikaciji Frascati,
– razvrstitev v nacionalno ogrodje kvalifikacij, evropsko ogrodje visokošolskih klasifikacij ter evropsko ogrodje kvalifikacij,
– strokovni naslov, tvorjen v skladu z zakonom.
Doktorski študijski programi so podlaga za pripravo študijskega in raziskovalnega programa posameznega študenta. V doktorskem študijskem programu se smiselno opredelijo obvezne sestavine iz prejšnjega odstavka, razen sestavin iz šeste, devete, enajste in štirinajste alinee. Te se v programu opredelijo, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda. S predmetnikom se določijo vsebinska področja in kreditno ovrednotene obveznosti, ki se lahko razporejajo v študijski in raziskovalni program posameznega študenta (skupinske oblike študijskega dela, skupinsko ali individualno raziskovalno delo). Organizirane oblike študija po doktorskem študijskem programu obsegajo najmanj 60 kreditnih točk. Z doktorskim študijskim programom se določi tudi znanstveni ali umetniški naslov, tvorjen v skladu z zakonom.
Študijski programi za pridobitev izobrazbe imajo lahko tudi druge sestavine, določene s statutom visokošolskega zavoda.

Študijske obveznosti se v študijskih programih ovrednotijo s kreditnimi točkami po ECTS. Posamezni letnik študijskega programa obsega 60 kreditnih točk.
Visokošolski strokovni študijski programi in univerzitetni študijski programi obsegajo od 180 do 240 kreditnih točk in trajajo tri do štiri leta.
Magistrski študijski programi obsegajo 60 do 120 kreditnih točk in trajajo eno do dve leti, vendar tako, da na istem strokovnem področju skupaj s študijskim programom prve stopnje trajajo pet let. Magistrski študijski programi, ki obsegajo 60 kreditnih točk, omogočajo študentom, ki so na prvi stopnji končali študij, ovrednoten s 180 kreditnimi točkami, dodatni letnik, tako da si skupaj pridobijo 120 kreditnih točk, potrebnih za dokončanje magistrskega študijskega programa.
Trajanje študija po študijskih programih, ki izobražujejo za poklice, urejene z direktivami Evropske unije, mora biti usklajeno s temi direktivami. Enoviti magistrski študijski programi za druge poklice v Republiki Sloveniji iz sedmega odstavka 33. člena tega zakona obsegajo 300 kreditnih točk in trajajo pet let.
Doktorski študijski programi obsegajo 180 kreditnih točk in trajajo tri leta.
Doktorski študijski programi obsegajo 180 do 240 kreditnih točk in trajajo tri do štiri leta.
Študij po študijskih programih prve in druge stopnje se lahko izvaja tudi po delih, določenih s programom.
Študijski programi za izpopolnjevanje obsegajo najmanj 10 in največ 60 kreditnih točk.

Vpis v študijske programe z javno veljavnostjo, ki jih izvajajo javni in koncesionirani visokošolski zavodi, se opravi na podlagi javnega razpisa.
Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe je skupen in se objavi najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta. V njem se lahko objavijo tudi razpisi samostojnih visokošolskih zavodov, ki izvajajo dodiplomske študijske programe z javno veljavnostjo brez koncesije.
Razpisa za vpis v podiplomske študijske programe se objavita najmanj štiri mesece pred začetkom študijskega leta.
Ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena se lahko za študente, vpisane v študijski program, ki mu svet agencije ni podaljšal akreditacije, dodatni razpis za vpis objavi do 15. oktobra tekočega študijskega leta.
Razpis za vpis obsega:
– ime visokošolskega zavoda in njegov naslov,
– naziv študijskega programa,
– kraj izvajanja študijskega programa,
– trajanje študija,
– pogoje za vpis,
– predvideno število prostih vpisnih mest,
– postopke in roke za prijavo na razpis in za izvedbo vpisa.
O vsebini razpisa si mora visokošolski zavod pred objavo pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije.
Postopke in roke iz zadnje alinee petega odstavka tega člena ter način objave razpisa določi minister, pristojen za visoko šolstvo.
Vpis v študijske programe z javno veljavnostjo se opravi na podlagi javnega razpisa najpozneje do 30. septembra. Iz upravičenih razlogov, ki jih določi pristojni organ visokošolskega zavoda, pa najpozneje do 30. oktobra, če tako na podlagi prošnje kandidata odloči pristojni organ visokošolskega zavoda. Za študenta, ki se po prvem vpisu v prvi letnik študijskega programa izpiše do 15. oktobra v študijskem letu, v katerem se je vpisal, se šteje, da se v ta študijski program ni vpisal.
Vsi kandidati morajo oddati elektronsko prijavo za vpis prek spletnega portala eVŠ.
Razpise za vpis v dodiplomske študijske programe visokošolski zavodi objavijo najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta. Razpis za vpis v dodiplomske študijske programe in enovite magistrske študijske programe, ki jih izvajajo javni in koncesionirani visokošolski zavodi, je skupen.
Razpisi za vpis v podiplomske študijske programe se objavijo najmanj šest mesecev pred začetkom novega študijskega leta.
Ne glede na tretji in četrti odstavek tega člena se lahko za študente, vpisane v študijski program, ki mu je akreditacija prenehala, dodatni razpis za vpis v druge javnoveljavne študijske programe objavi do 15. oktobra tekočega študijskega leta.
Razpis za vpis obsega:
– ime visokošolskega zavoda in njegov naslov,
– ime študijskega programa,
– kraj izvajanja študijskega programa,
– trajanje študija,
– pogoje za vpis in merila za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa,
– predvideno število prostih vpisnih mest,
– postopke in roke za prijavo na razpis in za izvedbo vpisa.
O vsebini razpisa si morata javni visokošolski zavod in koncesionirani visokošolski zavod pred objavo pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije.
Postopke in roke iz sedme alinee šestega odstavka tega člena ter način objave razpisa določi minister, pristojen za visoko šolstvo.

Univerza in samostojni visokošolski zavod mora vložiti vlogo za akreditacijo sprememb visokošolskega zavoda v primeru:
– preoblikovanja v drugo vrsto visokošolskega zavoda,
– pripojitve, spojitve ali razdelitve visokošolskih zavodov,
– spremembe lokacije izvajanja študijskega programa ali uvedbe nove lokacije izvajanja študijskega programa.
O vseh ostalih spremembah mora univerza in samostojni visokošolski zavod obvestiti agencijo v 30 dneh od nastale spremembe na način, ki ga določi agencija.

O izvedbi izredne evalvacije študijskega programa odloči svet agencije.
Postopek izredne evalvacije študijskega programa poteka po enakem postopku kot izredna evalvacija visokošolskega zavoda:
– izredno evalvacijo študijskega programa lahko uvede svet agencije na lastno ali prejeto pobudo za izvedbo izredne evalvacije, če upravičeno sumi o večjih pomanjkljivostih oziroma neskladnostih pri organizaciji, izvajanju in spreminjanju študijskega programa ali njegovega dela oziroma sistema zagotavljanja kakovosti visokošolskega zavoda;
– agencija pozove visokošolski zavod, da se izjasni o navedbah v pobudah iz prejšnje alinee v enem mesecu od prejema poziva. Kadar gre za prejeto pobudo, agencija ne razkrije identitete prijavitelja;
– po izteku roka iz prejšnje alinee svet agencije sprejme odločitev o morebitni uvedbi postopka izredne evalvacije študijskega programa ter o tem obvesti visokošolski zavod. Obvestilo o izredni evalvaciji študijskega programa objavi agencija na svoji spletni strani.
Svet agencije po izvedenem postopku izredne evalvacije študijskega programa sprejme eno od naslednjih odločitev:
– ugotovi ustreznost izvajanja študijskega programa;
– ugotovi delno ustreznost izvajanja študijskega programa;
– odvzame akreditacijo študijskega programa.
Svet agencije sprejme odločitev iz druge alinee prejšnjega odstavka, če so ugotovljene večje pomanjkljivosti ali neskladnosti pri organizaciji, izvajanju in spreminjanju študijskega programa ali njegovega dela oziroma sistemu zagotavljanja kakovosti visokošolskega zavoda, ter mu naloži rok za njihovo odpravo, ki ne sme biti daljši od treh let.
Svet agencije odvzame akreditacijo študijskega programa, če so ugotovljene večje pomanjkljivosti oziroma neskladnosti iz četrtega odstavka tega člena v celotnem obdobju trajanja študijskega programa.
Po poteku roka za odpravo ugotovljenih večjih pomanjkljivosti ali neskladnosti iz četrtega odstavka tega člena svet agencije ponovno opravi evalvacijo, na podlagi katere lahko ugotovi ustreznost izvajanja študijskega programa, če niso ugotovljene večje pomanjkljivosti ali neskladnosti pri organizaciji, izvajanju in spreminjanju študijskega programa ali njegovega dela oziroma sistemu zagotavljanja kakovosti visokošolskega zavoda. Če so te ugotovljene, lahko:
– ponovno ugotovi delno ustreznost izvajanja študijskega programa, ter visokošolskemu zavodu naloži rok za odpravo pomanjkljivosti oziroma neskladnosti, ki ne sme biti daljši od treh let ali
– odvzame akreditacijo študijskega programa, če so ugotovljene večje pomanjkljivosti ali neskladnosti pri organizaciji, izvajanju in spreminjanju študijskega programa ali njegovega dela oziroma sistemu zagotavljanja kakovosti visokošolskega zavoda v celotnem obdobju, za katerega je ugotovil delno ustreznost izvajanja študijskega programa.
Po poteku roka iz prve alinee prejšnjega odstavka svet agencije tretjič opravi evalvacijo, na podlagi katere lahko:
– ugotovi ustreznost izvajanja študijskega programa;
– odvzame akreditacijo študijskega programa, če so ponovno ugotovljene večje pomanjkljivosti ali neskladnosti pri organizaciji, izvajanju in spreminjanju študijskega programa ali njegovega dela oziroma sistemu zagotavljanja kakovosti visokošolskega zavoda.

V primeru odvzema akreditacije študijskega programa iz druge alinee šestega odstavka in druge alinee sedmega odstavka 51.š člena ter tretje alinee tretjega odstavka, druge alinee šestega odstavka in druge alinee sedmega odstavka tega zakona, visokošolski zavod z naslednjim študijskim letom za ta študijski program ne sme več razpisati vpisnih mest za vpis v prvi letnik ali po merilih za prehode v višji letnik.
Ne glede na določbo četrtega odstavka 32. člena tega zakona se šteje, da je študijski program iz prejšnjega odstavka javnoveljaven za obdobje od vpisa zadnje generacije v prvi letnik za čas trajanja programa, podaljšanega za eno leto, pri čemer obdobje javne veljavnosti študijskega programa ne more biti krajše od veljavnosti akreditacije.

Agencija izvaja letne evalvacije vzorca študijskih programov z namenom svetovanja visokošolskim zavodom pri zagotavljanju kakovosti študijskih programov.
Vzorec študijskih programov določi svet agencije. Visokošolski zavodi lahko podajo predlog za vključitev posameznih študijskih programov v vzorec.
Evalvacija vzorca študijskih programov je določena v letnem načrtu agencije tako, da je vsako leto v vzorcu najmanj 2 % akreditiranih študijskih programov, ki se v tem letu izvajajo na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji.
Agencija na spletni strani javno objavi seznam študijskih programov, ki so vključeni v vzorec za evalvacijo študijskih programov.
Postopek se začne s sklepom sveta agencije o začetku postopka evalvacije vzorca študijskih programov, ki ga svet agencije pošlje visokošolskim zavodom, ki izvajajo študijske programe. Postopek se zaključi s priporočili visokošolskim zavodom za izboljšanje kakovosti študijskega programa. Podrobnejši postopek evalvacije vzorca študijskih programov sprejme svet agencije.