Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati.

Pravice do storitev in denarne socialne pomoči se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.

Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.
Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev in denarne socialne pomoči v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

Z denarno socialno pomočjo se upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.
Šteje se, da je preživetje iz prejšnjega odstavka omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: minimalni dohodek).

Pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči se upoštevajo le osnove in merila, določena s tem zakonom.

Vsakdo je po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov.
Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
Prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.

Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.

Denarno socialno pomoč poleg upravičencev iz 5. člena tega zakona lahko uveljavljajo tudi osebe, ki denarno socialno pomoč lahko uveljavljajo na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 37.943 tolarjev in se usklajuje enkrat letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi.
Višino usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka minister, pristojen za socialno varstvo, objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ne glede na druge določbe tega zakona se denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
Kot premoženje v tem zakonu se ne upošteva:
– stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje,
– premoženje, ki daje dohodke, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka,
– predmeti, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe razen gotovina iz 5. točke 79. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, 51/98, 72/98 – sklep US in 11/99 – odločba US) in
– osebno vozilo v vrednosti do višine 35 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
Način ugotavljanja prihrankov in premoženja po tem zakonu oziroma njegove vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

Do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane.
Za razloge iz prejšnjega odstavka štejejo zlasti:
– prenehanje delovnega razmerja iz razlogov, zaradi katerih zavarovanci ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen če gre za popolno nezmožnost za delo;
– razlogi, zaradi katerih pristojni organ za zaposlovanje osebo preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, razen razlogov iz prve, pete, šeste, sedme in osme alinee prvega odstavka 70. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti;
– neprijavljenost pri pristojnem organu za zaposlovanje, kadar bi se oseba po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti lahko štela za brezposelno osebo;
– neutemeljena odklonitev primernega dela po podjemni pogodbe oziroma pogodbi o naročilu avtorskega dela ali primernega začasnega ali občasnega humanitarnega ali drugega podobnega dela;
– neutemeljena opustitev uveljavljanja pravice, ki bi vplivala na socialni položaj te osebe oziroma njenih družinskih članov;
– nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 34.a člena tega zakona;
– zavrnitev sklenitve oziroma neizvrševanje pogodbe o aktivnem reševanju svoje socialne problematike;
– prestajanje zaporne kazni;
– izguba sredstev za preživljanje oziroma katerega koli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala.
Ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči se razlog iz prve, četrte in devete alinee prejšnjega odstavka po preteku 6 mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene pogodbo o aktivnem reševanju njegove problematike iz 32. člena tega zakona.
Osebe, pri katerih obstajajo razlogi iz prvega in drugega odstavka tega člena, se pri ugotavljanju minimalnega dohodka družine ne upoštevajo, upoštevajo pa se njihovi dohodki.

Ne glede na razloge iz prve, druge in tretje alinee drugega odstavka prejšnjega člena je ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči do denarne socialne pomoči upravičena oseba, ki skrbi:
– za otroka ali
– za odraslo osebo, ki ni sposobna skrbeti zase,
ki se po tem zakonu šteje v družino, če tak način varstva otroku oziroma odrasli osebi nadomešča institucionalno varstvo po tem zakonu.

Višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po tem zakonu, se določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po tem zakonu.
Višina denarne socialne pomoči za druge upravičence se določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovimi dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek).
Višina denarne socialne pomoči za družino se določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, in dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ta zakon, vseh družinskih članov (v nadaljnjem besedilu: lastni dohodek družine).

Višina minimalnega dohodka za posameznega družinskega člana se v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona določi po naslednjih merilih:
– prva odrasla oseba v družini: 1
– vsaka naslednja odrasla oseba v družini: 0,7
– otrok do 18 let in polnoletni otrok, ki so gastarši dolžni preživljati zaradi rednega šolanja 0,3.
Višina minimalnega dohodka za enostarševsko družino se poveča za 30% osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena tega zakona.
V primeru skupnega varstva in vzgoje otroka se višina minimalnega dohodka za otroka v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma dodatek iz prejšnjega odstavka določita v polovični višini merila iz prvega odstavka tega člena oziroma dodatka iz prejšnjega odstavka.
Kot prva odrasla oseba v družini se šteje samska oseba oziroma tisti od zakoncev oziroma oseb, ki živita v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka 26. člena tega zakona, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči. Kot prva odrasla oseba v družini se šteje tudi mladoletna oseba brez staršev, razen v primerih iz četrte alinee prvega odstavka 26. člena tega zakona.
Za naslednjo odraslo osebo v družini se šteje polnoletna oseba, ki se po tem zakonu šteje v družino in ki ni otrok iz zadnje alinee prvega odstavka tega člena.

V družino po tem zakonu se štejejo naslednje osebe oziroma družinski člani:
– zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo,
– otroci osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler jih je ta dolžna preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja,
– pastorki osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, dokler ima ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka, sklenjeno zakonsko zvezo ali razmerje iz prve alinee tega odstavka,
– mladoletni vnuki, nečaki in bratje oziroma sestre osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebe iz prve alinee tega odstavka, če ta oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so brez staršev.
Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v družino po tem zakonu šteje tudi odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova (v pretežnem delu) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnih dohodkov oziroma premoženja v višini minimalnega dohodka.
Samska oseba je oseba, ki nima družinskih članov po tem zakonu.

Ne glede na določilo prejšnjega člena se v družino po tem zakonu ne štejejo:
– zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino,
– otroci, ki ob razvezi zakonske zveze ali skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena niso bili dodeljeni v vzgojo in varstvo osebi, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali osebi iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena in
– otroci in pastorki iz druge in tretje alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ki se poročijo ali živijo v življenjski skupnosti iz prve alinee prvega odstavka prejšnjega člena ali postanejo roditelji ter skrbijo za otroka.