Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva.

S tem zakonom se prenaša v slovenski pravni red Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (UL L št. 315 z dne 14. 11. 2012, str. 57) zadnjič popravljena s Popravkom (UL L št 287 z dne 31. 10. 2015, str. 87) v delu, ki se nanaša na zagotavljanje podpore žrtvam kaznivih dejanj.

Država zagotavlja in razvija delovanje socialno varstvenih zavodov, ustvarja pogoje za zasebno delo v socialno varstveni dejavnosti ter podpira in spodbuja razvoj samopomoči, dobrodelnosti, oblik neodvisnega življenja invalidov ter drugih oblik prostovoljnega dela na področju socialnega varstva.

Socialno varstveni program, ki ga sprejme Državni zbor:

• določi strategijo razvoja socialnega varstva;
• opredeli prednostna razvojna področja socialnega varstva;
• opredeli specifične potrebe in možnosti posameznih območij;
• določi mrežo javne službe, ki jo zagotavlja država.

Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva .

Pravice do storitev se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon.

Upravičenci po tem zakonu so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji.

Državljani Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, ter tujci, ki nimajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji, uveljavljajo pravice do posameznih storitev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.

Dejavnosti, potrebne za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva, obsegajo zlasti vzpostavitev, vzdrževanje in razvijanje zbirk podatkov s področja socialnega varstva in informacijski sistem, raziskovalne dejavnosti, eksperimentalne in razvojne programe, izobraževanje in usposabljanje kadrov po programih, ki ustrezajo potrebam dejavnosti in mednarodnim standardom, načrtovanje in spremljanje socialne in socialno varstvene politike ter razvoj stroke.

Informacijske, analitične, strokovno-dokumentacijske in programske dejavnosti za področje socialnega varstva ter izvajanje temeljnega, aplikativnega in razvojno raziskovalnega dela na tem področju opravlja inštitut, ki ga ustanovi država kot javni zavod.

Za spremljanje politike ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju socialnega varstva se pri ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo, ustanovi strokovni svet.

Strokovni svet opravlja zlasti naslednje naloge:

• sodeluje pri pripravi socialno varstvenega programa;
• spremlja potrebe na področju socialnega varstva v Republiki Sloveniji in predlaga programe ukrepov;
• sodeluje pri pripravi normativov in standardov storitev;
• predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju socialnega varstva;
• daje mnenje k socialnovarstvenim storitvam in programom, kadar zanj zaprosi minister, pristojen za socialno varstvo.

Člane strokovnega sveta imenuje minister, pristojen za socialno varstvo, iz vrst priznanih strokovnjakov s področja socialne politike na predlog socialne zbornice.

Država skrbi za preprečevanje socialno varstvene ogroženosti, zlasti tako, da s sistemskimi ukrepi na področju davčne politike, zaposlovanja in dela, štipendijske politike, stanovanjske politike, družinske politike, zdravstva, vzgoje in izobraževanja in na drugih področjih vpliva na socialni položaj prebivalcev kakor tudi na razvoj demografsko ogroženih območij.

Ukrepe iz prejšnjega odstavka določijo področni zakoni.

Socialno varstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: storitve), namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva), obsegajo aktivnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.

Storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav so:

1. prva socialna pomoč,
2. osebna pomoč,
3. podpora žrtvam kaznivih dejanj,
4. pomoč družini za dom,

4.a pomoč družini na domu,

4.b socialni servis,

5. institucionalno varstvo,
6. vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji,
7. pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih.

Storitve iz 1. do 4. točke prejšnjega odstavka se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, storitve iz 4.a, 4.b, 5. in 6. točke prejšnjega odstavka pa se izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše minister, pristojen za institucionalno varstvo, pomoč družini na domu, vodenje in varstvo ter zaposlitve pod posebnimi pogoji.

Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve.

Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti.

Upravičenec do storitev iz 12. in 13. člena tega zakona je vsakdo, ki se znajde v socialni stiski in težavi.

Podpora žrtvam kaznivih dejanj po tem zakonu obsega strokovno podporo in strokovno svetovanje osebi, ki ji je bila s kaznivim dejanjem neposredno povzročena kakršnakoli škoda.

Strokovna podpora zajema prepoznavanje stiske upravičenca, seznanjanje in usmerjanje. Strokovna podpora in strokovno svetovanje se izvajata z namenom, da bi žrtvi kaznivega dejanja omogočili ustrezno psihološko, socialno in finančno izboljšanje položaja, nastalega zaradi storjenega kaznivega dejanja.

Ne glede na 5. člen tega zakona, je upravičenec do storitve podpore žrtvam kaznivih dejanj lahko vsakdo, ki je žrtev kaznivega dejanja, storjenega v Republiki Sloveniji, ne glede na to, ali je kaznivo dejanje prijavil. Kadar je kaznivo dejanje storjeno izven ozemlja Republike Slovenije, je upravičenec oseba, ki ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče.

Kadar je neposredna posledica kaznivega dejanja smrt osebe, se za upravičence do podpore iz prejšnjega odstavka štejejo tudi njen zakonec oziroma oseba, s katero je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni krvni sorodniki v ravni vrsti, njen posvojenec ali posvojitelj, njeni bratje in sestre ter osebe, ki jih je preživljala oziroma jih je bila dolžna preživljati.

Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani in pri skrbi za otroke ter usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju.

Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti in v drugih primerih, v katerih lahko socialna oskrba na domu nadomesti institucionalno varstvo.

Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč in v drugih primerih, v katerih je ta pomoč potrebna, da se oseba lahko vključi v vsakdanje življenje.

Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini z namenom izvajanja rejniške dejavnosti ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.

Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje po tem zakonu obsega poleg storitev iz prejšnjega odstavka že vzgojo in pripravo za življenje.

Institucionalno varstvo otrok, mladostnikov in odraslih oseb do 26. leta starosti z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ki so usmerjene v program vzgoje in izobraževanja po posebnem zakonu, obsega poleg storitev iz prvega odstavka tega člena še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje.

Podpora v skupnosti za odrasle osebe obsega vse oblike pomoči uporabnikom za zagotavljanje pravice do življenja v skupnosti, kar vključuje podporo pri skrbi zase, podporo pri gospodinjskih opravilih, podporo pri vključevanju v skupnostno okolje, podporo pri preselitvi iz institucije v skupnost in podporo za dvig kakovosti življenja. Podpora v skupnosti za odrasle osebe zajema tudi podporo v drugi družini.

Podpora pri skrbi zase obsega podporo pri oblačenju, pri uporabi stranišča, kopanje, podporo pri umivanju in osebni higieni, pri hranjenju in pitju, pri gibanju, pri uporabi ortopedskih pripomočkov, pri pripravi in jemanju zdravil, spremstvo, ki obsega pomoč pri gibanju, orientaciji v prostoru in pri osebnih opravkih, organiziranje prevozov in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora pri gospodinjskih opravilih, ki ne vključujejo vsakdanjih opravil, ki so namenjena celotni družini uporabnika, obsega podporo pri čiščenju, pranju in pospravljanju, podporo pri pripravi in strežbi obrokov, pomoč pri nakupovanju, pomoč pri vzdrževanju stanovanja oziroma hiše, kjer upravičenec živi in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora pri vključevanju v skupnostno okolje obsega vzpostavljanje in ohranjanje socialne mreže uporabnika, spoznavanje aktivnosti in akterjev v lokalnem okolju, spremstvo uporabnika na različne dogodke, pomoč pri iskanju njegove zaposlitve, mentorstvo in pomoč uporabniku na delovnem mestu, mentorstvo in pomoč uporabniku v izobraževalnem procesu, pomoč pri komunikaciji in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora pri preselitvi iz institucije obsega podporo pri pripravah na selitev, iskanje primerne namestitve, podporo pri pripravi bivalnega okolja, vzpostavljanju njegove socialne mreže, neposredno pomoč pri selitvi in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora za dvig kakovosti življenja obsega podporo pri pripravi na življenje uporabnika v skupnosti, reševanju njegovih osebnih in socialnih stisk, podporo v kriznih situacijah, socialno preventivo, vrstniško podporo in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Glede na potrebe uporabnika podpora v skupnosti za odrasle osebe lahko obsega tudi zdravstveno varstvo, ki se zagotavlja v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost.

Podpora v skupnosti za odrasle osebe se izvaja na domu uporabnika, v katerem živi največ šest oseb, razen v primeru, ko so te osebe v sorodstvenem razmerju z uporabnikom, ko je skupno število oseb lahko tudi večje. Kot dom uporabnika se šteje tudi bivanje pri drugi družini, ki ni sestavljena iz družinskih članov uporabnika.

Storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe ni združljiva s storitvijo institucionalnega varstva iz tega zakona, s storitvami dolgotrajne oskrbe na podlagi zakona, ki ureja dolgotrajno oskrbo, osebno asistenco na podlagi zakona, ki ureja osebno asistenco, in s storitvami socialnega vključevanja invalidov na podlagi zakona, ki ureja socialno vključevanje invalidov.

Storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe je združljiva s storitvijo pomoč družini na domu in storitvijo vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji iz tega zakona.

V primeru kombiniranja storitev iz prejšnjega odstavka se storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe ne more izvajati istočasno z drugo storitvijo.

Do podpore v skupnosti za odrasle osebe so upravičene odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami, motnjami v gibanju ali z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja in ki potrebujejo podporo za neodvisno življenje v skupnosti. Pri tem gre predvsem za odrasle osebe:

• z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju;
• z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo;
• z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju;
• z avtizmom ali z več motnjami (odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju, osebnostnimi motnjami, težavami v duševnem zdravju, gibalnimi in senzornimi oviranostmi ali s poškodbami glave);
• s težjo ali težko obliko gibalne ali senzorne oviranosti, ki potrebujejo pomoč pri samostojnem življenju;
• z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja; ali
• s težavami v duševnem zdravju, osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju).

Do podpore v skupnosti za odrasle osebe niso upravičene osebe iz prejšnjega odstavka, ki jim je v kazenskem postopku v skladu s kazenskim zakonikom izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu oziroma varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, dokler se varnostni ukrep izvršuje, ali ki so po zakonu, ki ureja duševno zdravje, sprejete na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ali v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, dokler zdravljenje ali obravnava traja.

Podpora mladoletni osebi obsega storitve podpore družinam pri skrbi za otroka oziroma mladostnika do 18. leta starosti iz 16.č člena tega zakona kot upravičenca.

Storitve podpore iz prejšnjega odstavka vključujejo:

• podporo pri skrbi za uporabnika;
• podporo pri gospodinjskih opravilih, ki so vezana izključno na potrebe uporabnika;
• podporo uporabniku pri njegovem vključevanju v domače in skupnostno okolje za dvig kakovosti življenja;
• podporo uporabniku pri njegovi premestitvi iz institucionalnega varstva v domače okolje in
• pomoč pri jemanju zdravil in opravljanju drugih aktivnosti v zvezi z zdravjem uporabnika, ki jih sicer zanj opravlja njegov zakoniti zastopnik oziroma skrbnik, in za katere se ne zahteva posebnih znanj.

Podpora pri skrbi za uporabnika obsega pomoč pri oskrbi in negi otroka, podporo pri oblačenju, pri osebni higieni, pri hranjenju in pitju, pri gibanju in uporabi ortopedskih pripomočkov, spremstvo, ki obsega pomoč pri gibanju, orientaciji v prostoru in pri osebnih opravkih, organiziranje prevozov ter drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora pri gospodinjskih opravilih obsega podporo pri čiščenju, pranju in pospravljanju, podporo pri pripravi in strežbi obrokov, pomoč pri nakupovanju in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora uporabniku pri njegovem vključevanju v domače in skupnostno okolje za dvig kakovosti življenja obsega vzpostavljanje in ohranjanje socialne mreže uporabnika, spoznavanje aktivnosti in akterjev v lokalnem okolju, spremstvo uporabnika na različne dogodke in prostočasne aktivnosti, dnevno varstvo in aktivno preživljanje prostega časa, podpora pri ohranjanju pridobljenih znanj in sposobnosti, pomoč pri komunikaciji, podporo pri pripravi na življenje v skupnosti, reševanju osebnih in socialnih stisk, podporo v kriznih situacijah, socialno preventivo, vrstniško podporo in druge primerljive storitve ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora uporabniku pri njegovi premestitvi iz institucionalnega varstva v domače okolje obsega podporo pri pripravah na selitev, podporo uporabniku in njegovi družini ob reintegraciji, podporo pri pripravi bivalnega okolja uporabnika, vzpostavljanju njegove socialne mreže, spoznavanju okolja in neposredno pomoč pri selitvi in drugih primerljivih storitev, ki so podrobneje opredeljene v dogovoru iz 16.f člena tega zakona.

Podpora mladoletni osebi se izvaja na domu družine uporabnika, kar zajema tudi njegovo neposredno življenjsko okolje.

Storitev podpore mladoletni osebi ni združljiva s storitvijo institucionalnega varstva iz tega zakona.

Storitev podpore mladoletni osebi je združljiva s storitvijo pomoč družini na domu in storitvijo strokovne pomoči družini za dom.

V primeru kombiniranja storitev s storitvami iz prejšnjega odstavka se storitev podpore mladoletni osebi ne more izvajati istočasno z drugo storitvijo.

Do podpore mladoletni osebi so upravičeni otroci oziroma mladostniki do 18. leta starosti, ki potrebujejo podporo za življenje v skupnosti. Pri tem gre predvsem za otroke oziroma mladostnike do 18. leta starosti:

• s težjo, težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, avtizmom oziroma težko ali funkcionalno težko gibalno oviranostjo;
• z več motnjami v duševnem ali telesnem razvoju (npr. otroci oziroma mladostniki z motnjo v duševnem razvoju, s hudimi motnjami vedenja in osebnosti, gibalnimi in senzornimi oviranostmi ali poškodbami možganov); ali
• z dolgotrajno hudo boleznijo ali hudim zdravstvenim stanjem iz seznama težkih, kroničnih bolezni ali stanj po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke.

Vključitev v storitev podpora v skupnosti za odrasle osebe ali v podporo mladoletni osebi je prostovoljna. Postopek za uveljavljanje podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma podpore mladoletni osebi se začne z vlogo posameznika, njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika, naslovljeno na posameznega izvajalca podpore v skupnosti za odrasle osebe oziroma podpore mladoletni osebi iz 54.c člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: izvajalec podpore).

Vlogo za vključitev v izvajanje storitve podpore v skupnosti oziroma podpore mladoletni osebi obravnava komisija pri izvajalcu podpore, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve podpora v skupnosti za odrasle osebe in podpora mladoletni osebi (v nadaljnjem besedilu: komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve).

Za obravnavo vlog izvajalec podpore imenuje komisijo, pristojno za vključitev in prenehanje izvajanja storitve v svoji organizaciji, ki jo sestavljajo najmanj trije člani, in sicer strokovni delavec iz 69. člena tega zakona, vodja socialnega programa ali službe in socialni delavec, lahko pa tudi drugi strokovni sodelavci. Če izvajalec podpore opravlja tudi zdravstveno dejavnost, je eden izmed treh članov komisije tudi vodja zdravstveno negovalnega programa ali službe.

Če komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, ugotovi, da je vlagatelj upravičen do podpore v skupnosti v skladu s 16.b in 16.č členom tega zakona, se upravičenca uvrsti na seznam čakajočih za vključitev v storitev podpore v skupnosti, o čemer se ga obvesti v dveh mesecih od prejema popolne vloge.

Na seznam čakajočih za vključitev v storitev podpore mladoletni osebi iz prejšnjega odstavka se prednostno uvrsti upravičence z najtežjimi motnjami v duševnem ali telesnem razvoju oziroma najhujšimi oblikami dolgotrajnih hudih bolezni ali hudih zdravstvenih stanj.

Izvajalec podpore upravičencu, njegovemu zakonitemu zastopniku ali skrbniku na njegovo zahtevo sporoči, na katerem mestu na seznamu čakajočih za vključitev v storitev podpore je njegova vloga oziroma kdaj je pričakovati njegovo vključitev v to storitev.

Če komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, ugotovi, da oseba v skladu s predpisi na področju socialnega varstva ni upravičena do storitve, vlogo z odločbo zavrne.

Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ima vlagatelj pravico do pritožbe, o kateri odloča ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

Izvajalec podpore z upravičencem, njegovim zakonitim zastopnikom ali skrbnikom sklene dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve podpore v pisni obliki, ki vsebuje opredelitev vrste storitve podpore iz 16.a oziroma 16.c člena tega zakona, njeno trajanje, način zagotavljanje in datum začetka njenega izvajanja, terminski načrt izvajanja storitve podpore, pravice in obveznosti upravičenca kot uporabnika in izvajalca podpore, ceno in plačnika storitve podpore oziroma način financiranja storitve podpore ter pogoje za spremembe in prenehanje veljavnosti dogovora. Sklenjen dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve podpore se šteje za akt, s katerim je upravičenec vključen v storitev pri izvajalcu podpore.

Če izvajalec podpore v skupnosti za odrasle osebe opravlja tudi zdravstveno dejavnost, se v dogovoru o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve podpore uredijo tudi vprašanja zagotavljanja zdravstvenega varstva.

Če upravičenec, njegov zakoniti zastopnik ali skrbnik zavrne podpis dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve, se šteje, da je vloga umaknjena, o čemer komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve izda sklep, s katerim se postopek ustavi.

Zoper sklep, s katerim se postopek ustavi, ima vlagatelj pravico do pritožbe, o kateri odloča ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

Storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe v drugi družini se izvaja na podlagi pogodbe, ki jo v skladu s 65. členom tega zakona skleneta izvajalec podpore iz 54.c člena tega zakona in oseba, ki izvaja storitev. Šteje se, da ima v tem primeru oseba, ki je vključena v storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe v drugi družini, status uporabnika pri izvajalcu podpore iz 54.c člena tega zakona, ki sklepa pogodbo s tretjo osebo.

Storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe in podpore mladoletni osebi je lahko dolgotrajna ali začasna, kadar se izvaja le za določeno obdobje, oziroma občasna, kadar se izvaja za krajši čas in se periodično ponavlja.

Začasna podpora ne sme trajati več kot tri mesece.

Podpora v skupnosti preneha, če:

• je uporabnik oziroma njegov zakoniti zastopnik ali skrbnik odstopil od dogovora iz 16.f člena tega zakona;
• uporabnik skladno s 16.b in 16.č členom tega zakona do nje ni več upravičen;
• uporabnik podpore mladoletni osebi dopolni 18 let;
• je izvajalec podpore odstopil od dogovora iz 16.f člena tega zakona zaradi hujših kršitev reda in pravil v zvezi z izvajanjem storitev;
• s smrtjo uporabnika.

Komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, postopek za prenehanje izvajanja storitve podpore zoper uporabnika uvede po uradni dolžnosti, ko je seznanjena z okoliščinami iz prve do četrte alineje prejšnjega odstavka, in o tem obvesti uporabnika, njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika in center za socialno delo. O prenehanju izvajanja storitve komisija pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve izda odločbo, ki jo vroči uporabniku, njegovem zakonitem zastopniku ali skrbniku.

V primeru hujših kršitev reda in pravil v zvezi z izvajanjem storitev, zapisanih v dogovoru iz 16.f člena tega zakona, komisija, pristojna za vključitev in prenehanje izvajanja storitve, uporabnika njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika pisno opozori o ugotovljenih kršitvah in pozove, da naj z ugotovljenimi kršitvami preneha. Če se kršitve nadaljujejo, izvajalec podpore lahko odstopi od dogovora iz 16.f člena tega zakona.

V primeru smrti uporabnika izvajalec podpore v skupnosti za odrasle osebe o smrti obvesti njegovega zakonitega zastopnika ali skrbnika in najbližjo osebo, ki jo je uporabnik navedel v dogovoru iz 16.f člena tega zakona, ter zavezance za plačilo storitve, če jih je uporabnik imel.

Postopek vključitve in prenehanja izvajanja storitve iz 16.d, 16.e, 16.f in 16.h člena tega zakona podrobneje predpiše s pravilnikom minister, pristojen za institucionalno varstvo.

Izvajanje storitev mora biti takšno, da zagotavlja zaupnost podatkov ter osebno integriteto in dostojanstvo uporabnika in članov njegove družine.

Strokovni delavci in strokovni sodelavci, ki opravljajo podporo v skupnosti za odrasle osebe oziroma podporo mladoletni osebi, morajo kot poklicno skrivnost varovati podatke o materialnih in socialnih stiskah posameznika ter o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja.

Podatke iz prejšnjega odstavka morajo varovati kot poklicno skrivnost tudi osebe, ki so jim ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela.

Podatki iz drugega odstavka tega člena se ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkritje posameznika, na katerega se nanašajo. Dolžnost varovanja poklicne skrivnosti lahko strokovnega delavca ali sodelavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče, za mladoletne osebe do 18 let in za osebe pod skrbništvom pa njihovi zakoniti zastopniki oziroma skrbniki.

Z začetkom izvajanja socialnovarstvene storitve podpora v skupnosti za odrasle osebe se sorazmerno zmanjšujejo zmogljivosti v institucionalnem varstvu, ki ga izvajajo posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz 54. člena tega zakona, na način, da se na mesto uporabnika, ki je bil vključen v institucionalno varstvo pri teh izvajalcih, ko ta začne prejemati podporo v skupnosti za odrasle osebe, ne more namestiti novega uporabnika, razen če se ga namesti v stanovanjsko skupino ali bivalno enoto izvajalca podpore iz 54.c člena tega zakona.

Pri izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga izvajajo posebni socialno varstveni zavodi za odrasle iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz prejšnjega odstavka, se od 1. septembra 2028 sorazmerno zmanjšujejo zmogljivosti v institucionalnem varstvu, tudi v primerih, ko uporabnik umre, na način, da se na mesto tega uporabnika ne more namestiti novega uporabnika, razen če se ga namesti v stanovanjsko skupino ali bivalno enoto izvajalca podpore iz 54.c člena tega zakona.

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena podpora v skupnosti za odrasle osebe ne vpliva na obseg zmogljivosti varovanih oddelkov v socialnovarstvenih zavodih.

Minister, pristojen za institucionalno varstvo, vsakih pet let pripravi načrt postopnega povečanja števila uporabnikov storitve podpora v skupnosti za odrasle in mladoletne osebe in sorazmernega zmanjševanja institucionalnih zmogljivosti za odrasle osebe pri izvajalcih institucionalnega varstva, ki ga izvajajo posebni socialnovarstveni zavodi iz 51. člena tega zakona, varstveno delovni centri iz 52. člena tega zakona in zavodi za usposabljanje iz prvega odstavka tega člena.

Minister, pristojen za institucionalno varstvo, lahko z namenom izvajanja procesa deinstitucionalizacije posameznemu ali več izvajalcem institucionalnega varstva, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, naloži pripravo in izvedbo načrta preobrazbe zavoda.

Vodenje in varstvo na podlagi tega zakona obsegata organizirano celovito skrb za odraslo osebo z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje.

Zaposlitev pod posebnimi pogoji na podlagi tega zakona obsega take oblike dela, ki omogočajo osebam z motnjo ali več motnjami v duševnem in telesnem razvoju ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.

Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih po tem zakonu obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni sredini in ob prenehanju delovnega razmerja ter pomoč pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter otroškega in družinskega varstva.

Socialnovarstveni programi so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva. Socialnovarstveni programi se izvajajo v skladu z doktrino socialnega dela kot dopolnitev ali alternativa socialno varstvenim storitvam in ukrepom ter se sofinancirajo na podlagi javnih razpisov.

Socialnovarstveni programi, namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk posameznih ranljivih skupin prebivalstva, so:

1. javni socialnovarstveni programi,
2. razvojni socialnovarstveni programi,
3. eksperimentalni socialnovarstveni programi,
4. dopolnilni socialnovarstveni programi.

Javni socialnovarstveni programi so programi, ki so se že najmanj tri leta izvajali kot razvojni programi in so strokovno verificirani po postopku, ki ga sprejme socialna zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo. Javni socialnovarstveni programi se vključijo v enotni sistem evalviranja doseganja ciljev programa, ki obsega preverjanje ustreznosti programa za ciljno populacijo, merjenje uspešnosti in učinkovitosti programa, oceno tveganja za izvedbo programa ter analizo vidikov trajnosti programa.

Razvojni socialnovarstveni programi so programi, ki se izvajajo krajše časovno obdobje in še ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev strokovne verifikacije.

Eksperimentalni socialnovarstveni programi so programi, in s katerimi se razvijajo nove metode in oblike in pristopi za preprečevanje in reševanje stisk posameznih ranljivih skupin.

Dopolnilni socialnovarstveni programi so programi lokalnega pomena, ki dopolnjujejo mrežo javnih in razvojnih socialnovarstvenih programov, se pa izvajajo po načelih in metodah dela v socialnovarstveni dejavnosti.

Izvajalec socialnovarstvenega programa mora zagotavljati kadrovske in prostorske pogoje ter druge pogoje, določene v javnem razpisu.

Minister, pristojen za socialno varstvo, podrobneje določi področja in vrste socialnovarstvenih programov ter pogoje iz prejšnjega odstavka, merila za sofinanciranje programov, način njihovega financiranja, spremembo obsega in aktivnosti programa ter spremljanje in vrednotenje programov.

Za izvajanje razvojnih in eksperimentalnih socialnovarstvenih programov morajo izvajalci pridobiti mnenje socialne zbornice o strokovni ustreznosti programov. Postopek za izdajo mnenja določi socialna zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za socialno varstvo.

Socialna zbornica vodi evidenco o javnih socialnovarstvenih programih, ki obsega:

1. naziv in naslov izvajalca programa,
2. mrežo programov,
3. naziv programa,
4. številko, datum izdaje in veljavnost verifikacijske listine.

Evidenca je namenjena vpisu in javni objavi podatkov iz prejšnjega odstavka, prepoznavnosti javnih socialnovarstvenih programov in določitvi podlage za njihovo sofinanciranje. Evidenca o javnih socialnovarstvenih programih je javna.