Ne glede na prejšnji člen sme zdravnik s strokovnim izpitom samostojno opravljati vse dejavnosti, ki so navedene v programu pripravništva za poklic zdravnik, ter v obsegu teh dejavnosti predpisovati zdravila in medicinske pripomočke.
Ne glede na določbe 5., 10. in prvega odstavka 12. člena tega zakona lahko zdravnik z osnovno licenco v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo samostojno opravlja zdravniško službo v omejenem obsegu, če je:
– zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, in
– v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit.
Zdravnik lahko v obsegu samostojnega opravljanja zdravniške službe iz prejšnjega odstavka opravlja dela s področja urgentne medicine, to je nujnih zdravniških ukrepov, in v skladu s tem predpisuje zdravila in medicinske pripomočke.

Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, uporablja slovenski jezik.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom izobraževalne ustanove, ki je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, pooblaščena za preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena izobraževalna ustanova) o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika ob prijavi na strokovni izpit.
Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
– stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2,
– zahtevnost delovnega mesta,
– način dela.
Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Znanje jezika iz četrtega in petega odstavka tega člena se preverja pri pooblaščeni izobraževalni ustanovi. Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika krije zdravnik.
Pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravnike, ki ga sprejme pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje zbornica.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega oziroma petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku lahko omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.
Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, pri svojem delu uporablja slovenski jezik.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje ob prijavi na strokovni izpit, in sicer:
– z dokazilom o zaključeni najmanj srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji,
– s potrdilom zbornice o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike ali
– z dokazilom javne visokošolske izobraževalne ustanove v Republiki Sloveniji ali tujini, ki poučuje in izvaja izpit iz slovenskega jezika kot drugi oziroma tuj jezik, o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika.
Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
– stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira,
– zahtevnost delovnega mesta,
– način dela.
Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika za zdravnike na ravni C1 ter pisanje na ravni B2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Potrdilo iz druge alineje drugega odstavka tega člena, s katerim se dokazuje raven znanja slovenskega jezika iz prejšnjega odstavka, izda zbornica na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike. Program preizkusa znanja iz prejšnjega stavka pripravi zbornica v sodelovanju z javno visokošolsko izobraževalno ustanovo v Republiki Sloveniji, na kateri se poučuje slovenščina kot drugi in tuji jezik in ki izvaja izpite iz znanja slovenskega jezika. Potrdilo iz tega odstavka se izda za namen opravljanja zdravniške službe pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega in petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se lahko bolniku omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.
Vsebino in potek preizkusa znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike ter obliko potrdila iz šestega odstavka tega člena določi zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.
Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika iz tega člena krije zdravnik.

Zdravnik pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter specializacijo, ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.
Doktor dentalne medicine pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze, ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor dentalne medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je opravil:
– doktor dentalne medicine: pripravništvo in strokovni izpit,
– doktor dentalne medicine specialist: specializacijo ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.
Potrdila o pridobljenih kvalifikacijah iz prvega in drugega odstavka tega člena izdaja ministrstvo, pristojno za zdravje ministrstvo, pristojno za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo). Vrsto in postopek izdajanja potrdil podrobneje določi minister.
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se zdravniku oziroma doktorju dentalne medicine v skladu z zakonom, ki ureja postopek priznavanja kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev, prizna kvalifikacija, če jo je pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji v skladu z njenimi predpisi.

Ne glede na določbe 10. člena tega zakona zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist, državljan države članice Evropske unije, države Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravstvene storitve v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji na podlagi prijave opravlja zdravstvene storitve občasno ali začasno v skladu z Direktivo 2005/36/ES, če te niso v nasprotju s tem zakonom in drugimi predpisi s področja zdravstvenega varstva. Za postopek obravnave prijave in dokazil, ki jih je treba priložiti k prijavi, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Ponudnik storitev vloži prijavo za občasno oziroma začasno opravljanje zdravstvenih storitev pri ministrstvu, pristojnem za zdravje ministrstvu, pred prvim opravljanjem zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji in vsakokrat, ko se bistveno spremenijo njegove okoliščine za opravljanje storitev.
Prijavi iz prejšnjega odstavka se priloži:
– potrdilo o državljanstvu ponudnika storitev;
– potrdilo, da ponudnik storitev izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvenih storitev v skladu s predpisi države sedeža in da mu ob izdaji potrdila opravljanje teh storitev ni prepovedano, niti začasno;
– dokazila o poklicnih kvalifikacijah;
– potrdilo o nekaznovanosti in potrdilo o tem, da ponudniku storitev niti začasno niti dokončno niso odvzete pravice do opravljanja poklica;
– izjava ponudnika storitev o znanju jezika iz 11. člena tega zakona.
Ministrstvo Ministrstvo, pristojno za zdravje, popolno prijavo pošlje zbornici, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register zdravnikov. Začasna registracija velja za čas veljavnosti prijave ponudnika storitev.

Oseba, ki je pridobila strokovni naziv doktorica ali doktor medicine, ali ji je bila izdana odločba o enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktorica ali doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, se kot sekundarij vključi v program enoletnega usposabljanja (v nadaljnjem besedilu: sekundariat).
Prvih šest mesecev sekundariata opravlja sekundarij program pripravništva na področju urgentne medicine, in sicer iz vsebin interne medicine, splošne kirurgije, ginekologije in porodništva, splošne nujne medicinske pomoči in pediatrije.
Pripravništvo se zaključi s strokovnim izpitom, ki ga sekundarij opravi po zaključenem kroženju iz vsebin iz prejšnjega odstavka. Strokovni izpit obsega naslednje predmete:
– osnove pravne ureditve zdravstvenega varstva,
– urgentna medicina,
– osnove kakovosti in varnosti v zdravstvu.
Strokovni izpit, ki se opravlja na ministrstvu, pristojnem za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) zbornici, je sestavljen iz pisnega in ustnega dela, pri predmetu urgentna medicina pa tudi iz praktičnega preizkusa znanja.
Po opravljenem strokovnem izpitu sekundarij lahko nadaljuje sekundariat, ki ga opravlja na katerem koli specialističnem področju glede na število razpoložljivih prostih delovnih mest za usposabljanje zdravnikov pri pooblaščenih izvajalcih iz 22. člena tega zakona.
Po opravljenem strokovnem izpitu lahko sekundarij nadaljuje sekundariat, ki ga opravlja pri pooblaščenih izvajalcih iz 22. člena tega zakona, in sicer na specialističnem področju, upoštevajoč število razpoložljivih prostih delovnih mest za usposabljanje zdravnikov. Ne glede na prejšnji stavek sekundarij v okviru izbirnega dela sekundariata prve tri mesece opravi na področju družinske medicine ali urgentne medicine.
Vsebino in potek sekundariata, program pripravništva in potek strokovnega izpita določi minister na predlog zbornice.
V primeru odobritve specializacije se sekundariat prekine.