(1) V času trajanja delovnega razmerja se lahko delodajalec in delavec dogovorita o delu na domu in v ta namen skleneta novo pogodbo o zaposlitvi, s katero dogovorita medsebojne pravice, obveznosti in pogoje opravljanja dela na domu, vključno z obsegom delovnega časa, ki ga delavec opravi na domu, upoštevaje določbe zakona, ki ureja delovna razmerja.
(2) Poleg zakonsko določenih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, določenih v drugem odstavku 26. člena te kolektivne pogodbe, se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na domu.
(3) Pogodba iz prejšnjega odstavka se lahko sklene za obdobje največ enega leta in zgolj v primeru, da ima delavec že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po izteku tega obdobja se pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja dela na domu lahko ponovno podaljša. V času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja dela na domu prvotna pogodba o zaposlitvi delavca miruje.
(4) Pravice delavca po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za opravljanje dela na domu ne smejo biti nižje od pravic, kot mu pripadajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki mu v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja dela na domu miruje.
(5) Delo na domu se lahko organizira pod naslednjimi pogoji:
– če gre za takšna dela in naloge, ki jih ni potrebno opravljati v prostorih delodajalca,
– če delavec razpolaga s primernimi poslovnimi ali drugimi prostori,
– če delavec razpolaga z ustreznimi delovnimi sredstvi, potrebnimi za opravljanje dela ali pa mu le-ta zagotovi delodajalec,
– če je delavcu zagotovljena varnost pri delu,
– če je zagotovljeno sprotno obveščanje delavcev, ki delo opravljajo na domu.
(6) Če niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka tega člena, se dela na domu ne sme organizirati.
(7) V primeru dela delavca na domu je delodajalec dolžan zagotavljati varne in zdrave razmere za delo in varno delovno okolje ter občasno nadzorovati varnost in zdravje pri delu. O načinu nadzora se delavec in delodajalec predhodno dogovorita, delavec pa nadzora ne more odkloniti, pri čemer delavec lahko dokazuje pogoje za varno in zdravo delo s slikovnim materialom, kadar okoliščine to dopuščajo. Če nadzora varnosti in zdravja pri delu ni mogoče zagotoviti drugače in če za to obstaja zakonska podlaga, se lahko nazor izvede tudi na kraju opravljanja dela ob predhodni najavi najmanj 3 dni pred izvedbo nadzora. Kadar se delo na domu opravlja začasno ali občasno oziroma v določenem krajšem obdobju, se lahko dolžnost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih razmer zagotovi s tem, da delodajalec delavcu poda ustrezna navodila za varno in zdravo delo, delavec pa pisno izjavi, da te pogoje izpolnjuje in jih bo zagotavljal. Strošek zagotavljanja varnih in zdravih delovnih razmer bremeni delodajalca.
(8) Delavec zaradi opravljanja dela na domu ne sme biti kakorkoli postavljen v slabši položaj v primerjavi z delavci, ki dela ne opravljajo na domu, in ima enake pravice kot delavci, ki delajo v delovnih prostorih delodajalca, vključno s pravico do izobraževanja, sodelovanja pri upravljanju in sindikalnega organiziranja.
(9) S kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s splošnim aktom delodajalca se določi višina nadomestila za stroške za uporabo sredstev delavca ali način določanja višine nadomestila, pri čemer le-ta ne more znašati manj kot amortizacija teh sredstev.
(10) Delavec ima obveznost evidentirati svoj delovni čas v času opravljanja dela na domu skladno z navodili delodajalca. Delodajalec sme v času opravljanja dela na domu od delavca zahtevati poročanje o opravljenem delu. Delodajalec in delavec se lahko tudi dogovorita, da delavec sporoča podatke o številu dejansko opravljenih ur dnevno le, če so te drugačne od v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene oziroma v internih aktih delodajalca določene dnevne delovne obveznosti delavca.
(11) Delavec ima pravico do odmorov in počitkov skladno z zakonom in kolektivno pogodbo.
(12) V pogodbi o zaposlitvi mora biti natančno določen čas, v katerem mora biti delavec na razpolago delodajalcu po telefonu ali elektronski pošti. Izven tega časa se delavec ni dolžan javljati ali odgovarjati delodajalcu (pravica do odklopa).

(1) Delavec ima v posameznem koledarskem letu pravico do osnovnega letnega dopusta, ki ne more biti krajši kot štiri delovne tedne, kar pomeni:
– 16 delovnih dni, če dela 4 dni na teden najmanj 2/3 letnega delovnega fonda ur,
– 20 delovnih dni, če dela 5 dni na teden najmanj 2/3 letnega delovnega fonda ur,
– 24 delovnih dni, če dela 6 dni na teden najmanj 2/3 letnega delovnega fonda ur.
(2) Delavcu poleg osnovnega letnega dopusta pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta za naslednje kriterije:
a) v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja:
– starejši delavec glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja – 3 dni,
– delavec ki ima status invalida in delavec z najmanj 60 % telesno okvaro – 3 dni,
– delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke – 3 dni,
– delavec, mlajši od 18 let – 7 dni,
– nočni delavec – 1 dan,
– delavec za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti – 1 dan.
b) v skladu s to kolektivno pogodbo:
– izmensko delo:(3) Letni dopust je mogoče izrabiti v več delih, pri čemer mora en del trajati najmanj dva tedna.
(4) V kolektivni pogodbi pri delodajalcu, v splošnem aktu delodajalca ali v pogodbi o zaposlitvi se lahko določijo dodatni kriteriji za odmero dodatnih dni letnega dopusta, kot so izobrazba, težji delovni pogoji, delovna uspešnost in podobno.
(5) Delodajalec lahko delavcu določi nagradni dopust v trajanju 1 do 3 dni.
(6) Zgornja meja trajanja letnega dopusta je 34 dni.
(7) V prehodnem obdobju do vključno leta 2020 je delavcu po tej kolektivni pogodbi odmerjen letni dopust v trajanju, ki je od dopusta, odmerjenega za leto 2017, lahko krajši:
– za največ 2 dni v letu 2018,
– za največ 3 dni v letu 2019,
– za največ 4 dni v letu 2020.

(1) Delodajalci z namenom učinkovitega uresničevanja pravice delavcev do ločenosti poklicnega in zasebnega življenja, priznavajo pravico delavcem, da jim v času izrabe počitka in v času upravičenih odsotnosti z dela, niso dolžni biti na razpolago.
(2) Delodajalci pravico delavcev do odklopa zagotavljajo z ukrepi, kot na primer:
– ozaveščanje delavcev, da ne odgovarjajo na elektronska sporočila in/ali klice in/ali SMS sporočila izven delovnega časa, v času državnih praznikov, letnega dopusta in bolniškega staleža brez tveganja negativnih posledic za njihovo zaposlitev,
– spodbujanje delavcev, da v službeno elektronsko pošto vključijo obvestilo, da prejemnikom ni potrebno odgovarjati na sporočila izven njihovega delovnega časa,
– spodbujanje delavcev, da delavci v aplikacijah za elektronsko pošto (npr. Outlook) vzpostavijo možnost, da se e-pošta, poslana izven njihovega delovnega časa, avtomatsko zadrži in pošlje ob začetku naslednjega delovnega dne,
– stalno izobraževanje za zaposlene in vodje za odgovorno uporabo elektronske pošte in organizacijo delovnih procesov znotraj delovnega časa,
– spodbujanje organizacijske kulture, kjer vodje in zaposleni dajejo dober zgled s tem, da ne komunicirajo in ne zahtevajo odgovorov izven delovnega časa delavca,
– ureditev nadomeščanja oziroma zamenjave za posameznega delavca v primeru načrtovane odsotnosti,
– spodbujanje delavcev, da v primeru odsotnosti z dela vključijo odzivnik z obvestilom, v katerem navedejo sodelavca za stik v nujnih primerih.
(3) Dodatni ali drugačni ukrepi za zagotovitev pravice do odklopa iz drugega odstavka tega člena se določijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu oziroma s splošnim aktom delodajalca, če pri delodajalcu ni organiziranega sindikata.
(4) Delavec, ki se ne odzove na prejeto pošto, klice in druge pozive delodajalca izven delovnega časa, ne glede na to, ali gre za komunikacijo preko sredstev, ki jih zagotavlja delodajalec (npr. službeni mobilni telefon, službeni prenosni računalnik oziroma elektronski naslov), ne sme trpeti škodljivih posledic s strani delodajalca.