Visokošolski zavod se lahko ustanovi, če so:
– opredeljena študijska področja in znanstvenoraziskovalne oziroma umetniške discipline, za katere se visokošolski zavod ustanavlja; pri opredelitvi študijskih področij se uporablja mednarodna klasifikacija ISCED, pri opredelitvi znanstvenoraziskovalnih področij pa mednarodna Frascatijeva klasifikacija,
– zagotovljeni ustrezni prostori in oprema za izvedbo programa,
– zagotovljeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, potrebni za izvedbo programa.
Za ustanovitev univerze morajo biti izpolnjeni pogoji za izvajanje študijskih programov vseh treh stopenj, za samostojni visokošolski zavod – fakulteto in umetniško akademijo, najmanj za dve stopnji, za samostojni visokošolski zavod – visoko strokovno šolo, pa najmanj za prvo stopnjo.
Pred sprejemom akta o ustanovitvi si mora ustanovitelj pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pridobiti odločbo o akreditaciji visokošolskega zavoda.
Visokošolski zavod si mora pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu najmanj vsakih sedem let pridobiti odločbo o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda. Šteje se, da veljavnost akreditacije poteče z zaključkom študijskega leta, v katerem se izteče obdobje podeljene akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred potekom obdobja veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vloži vlogo v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka obdobja veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred iztekom veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vlogo vloži v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije.

Študijske programe za pridobitev izobrazbe in študijske programe za izpopolnjevanje sprejme senat univerze, in sicer na predlog senata članice univerze, oziroma senat samostojnega visokošolskega zavoda.
Univerza oziroma samostojni visokošolski zavod mora študijski program akreditirati pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, in sicer najmanj vsakih sedem let. Šteje se, da veljavnost akreditacije poteče z zaključkom študijskega leta, v katerem se izteče obdobje podeljene akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred potekom obdobja veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vloži vlogo v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka obdobja veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije.
Vlogo za podaljšanje akreditacije mora visokošolski zavod vložiti najmanj leto dni pred iztekom veljavnosti akreditacije. Če visokošolski zavod vlogo vloži v roku iz prejšnjega stavka, Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu pa o njej do izteka veljavnosti akreditacije ne odloči, se šteje, da je akreditacija veljavna do dokončnosti nove odločbe o podaljšanju akreditacije.
Z akreditacijo pri Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu študijski programi postanejo javnoveljavni. Visokošolski zavodi jih javno objavijo najkasneje do razpisa za vpis.
Samostojni visokošolski zavod spreminja obvezne sestavine študijskih programov po enakem postopku, kot se sprejemajo, v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena. Univerza obvezne sestavine študijskih programov spreminja sama. O spremembah obveznih sestavin študijskih programov univerza seznani Nacionalno agencijo Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu v 30 dneh od njihovega sprejema.
Spremembe obveznih sestavin študijskih programov začnejo veljati z naslednjim študijskim letom, če so sprejete pred objavo razpisa za vpis.
Javnoveljavni so tudi študijski programi, akreditirani v državah članicah Evropske unije, ki jih izvaja mednarodna zveza univerz iz drugega odstavka 10.a člena tega zakona, če imajo njihove diplome v državi akreditacije naravo javne listine, dajejo v tej državi javnoveljavno stopnjo izobraževanja ter javnoveljavni naslov, jih v državi akreditacije izvajajo akreditirane organizacije. Programi morajo biti priglašeni Nacionalni agenciji Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu in vpisani v razvid visokošolskih zavodov pri ministrstvu, pristojnem za visoko šolstvo. K vlogi za priglasitev in za vpis v razvid je potrebno priložiti pozitivno mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki izpolnjuje pogoje o klasifikacijah iz prvega odstavka 10.a člena, ki ima sedež v Republiki Sloveniji in izvaja primerljiv študijski program, kakršno je potrebno za individualno priznavanje diplom za ugotovitev enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu.
Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu prizna javnoveljavnost tudi študijskim programom, akreditiranim v drugih državah, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.

Visokošolsko transnacionalno izobraževanje po tem zakonu so vse oblike in načini visokošolskega izobraževanja, pri katerem se javnoveljavni študijski program v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca visokošolskega študijskega programa.
Visokošolsko transnacionalno izobraževanje v Republiki Sloveniji se lahko izvaja ali organizira na podlagi pogodbe med visokošolskim zavodom, ki je akreditiran v Republiki Sloveniji, in tujim visokošolskim zavodom, ki izvaja javnoveljavne študijske programe in izdaja javne listine v državi, kjer je ustanovljen.
Visokošolsko transnacionalno izobraževanje lahko v Republiki Sloveniji izvaja tudi tuji visokošolski zavod oziroma druga tuja institucija, če pristojni organi države, kjer je sedež nosilca visokošolskega študijskega programa, priznavajo, da za primer transnacionalno izvajanega visokošolskega študijskega programa nosilec tega programa in program sodita v njihov visokošolski sistem, kar pred začetkom izvajanja transnacionalnega izobraževanja ugotavlja Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.
Visokošolski zavodi, akreditirani v Republiki Sloveniji v skladu s tem zakonom, lahko izvajajo visokošolsko transnacionalno izobraževanje v tujini na podlagi pogodbe z ustreznim visokošolskim zavodom v tujini in podeljujejo slovensko javno listino.
Podrobnejše pogoje, načine in oblike visokošolskega transnacionalnega izobraževanja ter obvezne sestavine pogodbe za izvajanje visokošolskega transnacionalnega izobraževanja iz drugega in tretjega odstavka tega člena določi Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu. K pogodbi iz drugega in tretjega odstavka tega člena je pred začetkom izvajanja visokošolskega transnacionalnega izobraževanja potrebno pridobiti soglasje Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.
Podrobnejše pogoje, načine in oblike visokošolskega transnacionalnega izobraževanja, obvezne sestavine pogodbe za izvajanje visokošolskega transnacionalnega izobraževanja iz drugega in četrtega odstavka tega člena ter način ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka tega člena določi Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu.
Listina o zaključenem visokošolskem transnacionalnem izobraževanju, ki se izvaja v Republiki Sloveniji kot del tujega visokošolskega sistema, se šteje kot tuja listina in je predmet postopka, ki ureja vrednotenje oziroma priznavanje izobraževanja v Republiki Sloveniji.

Svet agencije je najvišji organ odločanja agencije.
Člani sveta agencije delujejo strokovno, samostojno in neodvisno ter pri svojem delovanju niso vezani na sklepe, stališča in navodila institucij, ki so jih imenovale, ali drugih institucij.
Člani sveta agencije pri izvajanju nalog in sprejemanju odločitev upoštevajo načela preprečevanja konflikta interesov in načela nepristranosti. V ta namen podpišejo posebno izjavo, s katero se zavežejo k spoštovanju načel, določenih v tem členu.
Svet agencije sestavlja 11 članov:
– tri člane imenuje rektorska konferenca,
– enega člana imenuje reprezentativno združenje samostojnih visokošolskih zavodov,
– enega člana imenuje reprezentativno združenje višjih strokovnih šol,
– dva člana študenta imenuje reprezentativna organizacija študentov v sodelovanju s študentskimi sveti,
– enega člana imenujejo reprezentativna združenja delodajalcev po dogovoru,
– enega člana imenujejo reprezentativni sindikati na področju visokega šolstva po dogovoru,
– dva člana imenuje Vlada Republike Slovenije na podlagi javnega poziva, in sicer enega izmed strokovnjakov na področju visokega šolstva ali zagotavljanja kakovosti v njem, ki študirajo ali delajo v Republiki Sloveniji, ter enega izmed strokovnjakov na področju visokega šolstva ali zagotavljanja kakovosti v njem, ki študirajo ali delajo v tujini.
Svet agencije se konstituira in lahko prične z delom, ko je imenovanih vsaj šest članov.
Mandat članov sveta agencije traja šest let, mandat predstavnikov študentov pa dve leti. Mandat študentu predčasno preneha, če izgubi status študenta. Posamezni član je lahko ponovno imenovan, toda le največ dvakrat zaporedoma. Predsednika sveta agencije in njegovega namestnika izvolijo člani izmed sebe.
Za člana sveta agencije ne morejo biti imenovani rektorji in prorektorji univerz, dekani, člani senatov univerz, njihovih članic ali samostojnih visokošolskih zavodov in direktorji članic univerz in drugih samostojnih visokošolskih zavodov ali drugih organizacij z dejavnostjo visokošolskega izobraževanja ter ravnatelji oziroma direktorji višjih strokovnih šol.
Člana sveta agencije se predčasno razreši, če:
– se ne udeleži petih sej sveta agencije,
– predloži izjavo o odstopu,
– ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje.
V primerih iz prejšnjega odstavka predsednik sveta agencije pozove institucijo, ki je tega člana imenovala, da imenuje novega člana. Z imenovanjem novega člana je dotedanji član razrešen. Mandat novega člana traja do izteka mandata člana, ki ga je nadomestil.
Člani sveta agencije se ob pričetku svojega mandata udeležijo strokovnega usposabljanja s področja dela sveta agencije, ki ga organizira agencija.
Naloge sveta agencije so:
– imenuje in razrešuje direktorja agencije,
– imenuje in razrešuje člane pritožbene komisije in njihove namestnike,
– določi postopke in merila za zunanje evalvacije in akreditacije, ECTS ter druga merila,
– določi postopke in merila za zunanje evalvacije višjih strokovnih šol,
– določi minimalne standarde za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih,
– odloča o akreditacijah visokošolskih zavodov in daje soglasje k preoblikovanju visokošolskih zavodov,
– odloča o akreditacijah študijskih programov visokošolskih zavodov in daje soglasje k spremembam obveznih sestavin študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov,
– določi merila za uvrstitev strokovnjakov v register strokovnjakov za zunanje evalvacije in akreditacije,
– imenuje skupine strokovnjakov za zunanje evalvacije in akreditacije,
– določi postopke in merila za zagotavljanje kakovosti delovanja agencije ter zunanjo evalvacijo agencije skladno z evropskimi standardi,
– določa obvezne sestavine pogodbe iz drugega in četrtega odstavka 33.c člena tega zakona,
– določi druge oblike in pogoje visokošolskega transnacionalnega izobraževanja,
– spremlja evropske smernice in mednarodna načela na področju zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu,
– sodeluje pri pripravi predloga finančnega načrta agencije in daje soglasje k načrtu dela ter poročilu o delu in poslovanju,
– opravlja druge naloge v skladu s tem zakonom in ustanovitvenim aktom.
Svet agencije sprejema odločitve z večino glasov vseh članov.

Postopek za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa se prične z zunanjo evalvacijo in konča z odločitvijo o podaljšanju akreditacije. Postopek za izvedbo zunanje evalvacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa začne agencija, lahko pa ga predlaga tudi visokošolski zavod. Izvede jo skupina strokovnjakov, ki jo imenuje svet agencije.
Postopek za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa se začne z vložitvijo vloge visokošolskega zavoda v skladu z določbo petega odstavka 14. člena in tretjega odstavka 32. člena tega zakona, nadaljuje se z zunanjo evalvacijo ter konča z odločitvijo o podaljšanju akreditacije. Zunanjo evalvacijo izvede skupina strokovnjakov, ki jo imenuje svet agencije.
Skupina strokovnjakov najkasneje v treh mesecih od imenovanja pripravi evalvacijsko poročilo na podlagi pregleda samoevalvacijskega poročila visokošolskega zavoda in druge dokumentacije, ki jo natančneje določi agencija ter ogleda visokošolskega zavoda. Evalvacijsko poročilo se pošlje visokošolskemu zavodu, ki lahko nanj poda svoje pripombe v enem mesecu od njegovega prejema. Če visokošolski zavod poda pripombe na evalvacijsko poročilo, skupina strokovnjakov po presoji utemeljenosti pripomb najkasneje v enem mesecu od prejema pripomb pripravi končno evalvacijsko poročilo. Če visokošolski zavod v roku ne poda pripomb na evalvacijsko poročilo, to postane končno.
Evalvacijsko poročilo vsebuje presojo izpolnjevanja meril za akreditacijo ter zunanjo evalvacijo visokošolskega zavoda ali študijskega programa in druge sestavine, ki jih natančneje določi svet agencije.
Samoevalvacijsko poročilo visokošolskega zavoda, končno evalvacijsko poročilo skupine strokovnjakov in morebitne pripombe visokošolskega zavoda na evalvacijsko poročilo se predložijo svetu agencije najkasneje v sedmih dneh od priprave končnega evalvacijskega poročila. Na podlagi prejete dokumentacije svet agencije odloči o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa najkasneje v treh mesecih od prejema dokumentacije.
Svet agencije v postopku podaljšanja akreditacije sprejme eno izmed naslednjih odločitev:
– podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda ali študijskega programa za obdobje sedem let,
– podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda ali študijskega programa za krajše obdobje, ki ne sme biti daljše od treh let,
– ne podaljša akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa.
Svet agencije sprejme odločitev iz druge alineje petega odstavka tega člena, če so ugotovljene pomanjkljivosti v delovanju visokošolskega zavoda ali pri izvajanju študijskega programa in naloži visokošolskemu zavodu rok za njihovo odpravo. Po poteku tega roka se ponovno opravi evalvacija, na podlagi katere svet agencije ponovno odloči o akreditaciji, pri čemer lahko podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda ali študijskega programa za obdobje sedem let ali ne podaljša akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa.

V primeru zavrnitve vloge za akreditacijo visokošolskega zavoda iz druge alinee sedmega odstavka 51.p člena in tretje alinee petega odstavka 51.r člena tega zakona lahko predlagatelj ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega visokošolskega zavoda po preteku dveh let od vročitve odločitve sveta agencije.
V primeru zamude roka za vložitev vloge za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda iz petega odstavka 14. člena tega zakona lahko ustanovitelj ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda šele po izbrisu iz razvida visokošolskih zavodov.
V primeru zavrnitve vloge za akreditacijo študijskega programa iz druge alinee sedmega odstavka 51.p člena in tretje alinee petega odstavka 51.r člena tega zakona lahko visokošolski zavod ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega študijskega programa po preteku enega leta od vročitve odločitve sveta agencije.
V primeru zamude roka za vložitev vloge za podaljšanje akreditacije študijskega programa iz četrtega odstavka 32. člena tega zakona lahko visokošolski zavod ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega študijskega programa šele po izbrisu iz razvida visokošolskih zavodov.

O izvedbi izredne evalvacije in podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa odloči svet agencije.
Postopek za izvedbo izredne evalvacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa začne agencija.
Izredna evalvacija se, razen začetka postopka, izvede po enakem postopku kot zunanja evalvacija, na podlagi izredne evalvacije pa tudi odločitev o podaljšanju akreditacije.

Neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša:
– za docenta, izrednega in rednega profesorja šest ur pet do sedem ur tedensko,
– za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja devet ur tedensko,
– za asistenta deset ur tedensko.
Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti Neposredno tedensko pedagoško obveznost in njene oblike določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo.
Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ:
– dve uri docentu, izrednemu in rednemu profesorju,
– tri ure višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju,
– štiri ure asistentu.
Neposredno tedensko pedagoško obveznost in največ štiri ure dodatne tedenske pedagoške obveznosti za druge visokošolske sodelavce določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom.
Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost.
Glede na število študentov v skupini pri predmetu se docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju neposredna tedenska pedagoška obveznost lahko zmanjša za največ dve uri.
Docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju, ki opravljajo za delodajalca tudi raziskovalno in razvojno delo, se lahko neposredna tedenska pedagoška obveznost iz prejšnjih odstavkov sorazmerno zmanjša.
Merila za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti določijo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov, jih med seboj uskladijo ter pošljejo reprezentativnim sindikatom, ki lahko v 15 dneh po prejemu nanje podajo mnenje. K merilom morajo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov pridobiti soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo.
Docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstveno-raziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20  % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu.
Če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko visokošolski zavod sklene pogodbo o delu v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje deset mesecev v študijskem letu. Kdor ima sklenjeno delovno razmerje na področju visokošolskega izobraževanja v skladu s tem zakonom, mora pred sklenitvijo pogodbe o delu, predložiti soglasje delodajalca.