Ta uredba določa vrste in instrumente finančnih zavarovanj, ki jih lahko zahteva naročnik pri oddaji javnega naročila, primerno višino zavarovanj in trajanje ter druge zahteve glede zavarovanj tveganj pri javnem naročanju, ki jih mora upoštevati naročnik.

Naročnik lahko v skladu s to uredbo v postopku oddaje javnega naročila zahteva, da mu ponudnik ali izbrani ponudnik za zavarovanje svojih obveznosti predloži eno ali več naslednjih vrst finančnih zavarovanj:

• finančno zavarovanje za resnost ponudbe,
• finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti,
• finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku.

(1) Za zavarovanje obveznosti ponudnika so primerni naslednji instrumenti finančnih zavarovanj:

• bančna garancija,
• kavcijsko zavarovanje zavarovalnice,
• menica,
• denarni depozit.

(2) Naročnik lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali objavljenem povabilu k sodelovanju določi tudi drug instrument finančnega zavarovanja, če meni, da zagotavlja zadostno zavarovanje za izpolnitev ponudnikovih obveznosti. V tem primeru se smiselno uporabljajo določbe te uredbe glede dopustnosti in nedopustnosti zahtev po posamezni vrsti ali instrumentu finančnega zavarovanja ter višine in roka veljavnosti zavarovanja.

(3) Kot instrument finančnega zavarovanja ni primerno zahtevati izjave garanta, da bo posameznemu ponudniku izdal instrument finančnega zavarovanja, če bo temu oddano v izvajanje javno naročilo.

(1) Naročnik zahteva finančno zavarovanje, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja.

(2) Pri javnem naročilu blaga in javnem naročilu storitev, v zvezi s katerim obvestil ni treba poslati v objavo v Uradni list Evropske unije, in pri javnem naročilu gradenj, katerih ocenjena vrednost (brez DDV) je na splošnem področju enaka ali višja od 40.000 eurov in nižja od 500.000 eurov, na infrastrukturnem področju pa enaka ali višja od 100.000 eurov in nižja od 1.000.000 eurov, za zavarovanje tveganja za izpolnitev ponudnikovih obveznosti v postopku javnega naročanja, pri ali po izvedbi naročila ni primerno zahtevati bančne garancije, razen če zahtevo po tem instrumentu finančnega zavarovanja opravičujejo tveganja, povezana s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja.

(3) Vrsto, višino, rok veljavnosti in primerne instrumente finančnega zavarovanja, rok in način predložitve instrumenta naročniku, pravila o unovčenju ter krajevno pristojnost za reševanje sporov med naročnikom – upravičencem zavarovanja in garantom mora naročnik določiti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali objavljenem povabilu k sodelovanju. Na predloženem instrumentu finančnega zavarovanja mora biti višina zavarovanja opredeljena v znesku.

(4) Kadar se kot instrument finančnega zavarovanja zahteva ali omogoči zavarovanje z denarnim depozitom, mora naročnik upoštevati tveganje glede nezmožnosti unovčenja instrumenta ob insolventnosti ponudnika in zlasti pri večletnih pogodbah zagotoviti ustrezno zavarovanje tega tveganja.