(1) Naročnik zahteva finančno zavarovanje, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja.

(2) Pri javnem naročilu blaga in javnem naročilu storitev, v zvezi s katerim obvestil ni treba poslati v objavo v Uradni list Evropske unije, in pri javnem naročilu gradenj, katerih ocenjena vrednost (brez DDV) je na splošnem področju enaka ali višja od 40.000 eurov in nižja od 500.000 eurov, na infrastrukturnem področju pa enaka ali višja od 100.000 eurov in nižja od 1.000.000 eurov, za zavarovanje tveganja za izpolnitev ponudnikovih obveznosti v postopku javnega naročanja, pri ali po izvedbi naročila ni primerno zahtevati bančne garancije, razen če zahtevo po tem instrumentu finančnega zavarovanja opravičujejo tveganja, povezana s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja.

(3) Vrsto, višino, rok veljavnosti in primerne instrumente finančnega zavarovanja, rok in način predložitve instrumenta naročniku, pravila o unovčenju ter krajevno pristojnost za reševanje sporov med naročnikom – upravičencem zavarovanja in garantom mora naročnik določiti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali objavljenem povabilu k sodelovanju. Na predloženem instrumentu finančnega zavarovanja mora biti višina zavarovanja opredeljena v znesku.

(4) Kadar se kot instrument finančnega zavarovanja zahteva ali omogoči zavarovanje z denarnim depozitom, mora naročnik upoštevati tveganje glede nezmožnosti unovčenja instrumenta ob insolventnosti ponudnika in zlasti pri večletnih pogodbah zagotoviti ustrezno zavarovanje tega tveganja.