(1) Višina letne dajatve se določi za posamezne kategorije oziroma podkategorije vozil glede na podatke iz evidence registriranih vozil.

(2) Pri določanju višine letne dajatve se upoštevajo naslednja merila:

• za motorna kolesa in osebna vozila delovna prostornina motorja vozila;
• za avtobuse število sedežev;
• za tovorna vozila največja dovoljena masa;
• za vlečna vozila nazivna moč motorja vlečnega vozila, največja dovoljena masa ali največja dovoljena masa skupine vozil;
• za priklopna vozila največja dovoljena masa.

(3) Pri določanju višine letne dajatve za posamezne kategorije oziroma podkategorije vozil se kot merilo upoštevajo tudi emisije onesnaževal zraka in način vzmetenja vozil.

(4) Podrobnejši način določanja letne dajatve ter višino letne dajatve za posamezne kategorije oziroma podkategorije vozil določi vlada ob upoštevanju, da višina letne dajatve za posamezno kategorijo oziroma podkategorijo vozil ni nižja od najnižje, določene v prilogi, ki je sestavni del tega zakona.

(5) Pri določanju višine letne dajatve za vlečna vozila lahko vlada v predpisu iz prejšnjega odstavka za vsa vlečna vozila upošteva zgolj eno od meril iz četrte alineje drugega odstavka tega člena. Pri izbiri merila upošteva tehnične možnosti za izvedljivost obračuna letne dajatve ob uporabi podatkov iz prvega odstavka tega člena.

(6) Za vozila, ki samo občasno vozijo po javnih cestah v Republiki Sloveniji, uporabljajo pa jih fizične ali pravne osebe, katerih glavna dejavnost ni prevoz blaga, vlada lahko določi nižjo letno dajatev, kot jo določa ta zakon, ali oprostitev plačila letne dajatve, če prevozi s temi vozili ne izkrivljajo konkurence in če Evropska Komisija s tem soglaša.