(1) Izvajalec plačilnega prometa mora sprejeti nalog za plačilo:

1. če nalog obsega vse, kar mora obsegati po prvem, drugem oziroma tretjem odstavku 13. člena tega zakona in če ni v nasprotju s petim odstavkom 13. člena tega zakona, ter
2. če je na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa, v breme katerega naj se plačilo opravi, kritje v višini, ki je potrebna za izvršitev naloga.

(2) Izvajalec plačilnega prometa mora imetnika transakcijskega računa obvestiti o zavrnitvi sprejema naloga v roku, določenem v splošnih pogojih poslovanja, vendar ne kasneje kot naslednji delovni dan po datumu, ki ga je imetnik transakcijskega računa določil za datum izvršitve.

(3) Če izvajalec plačilnega prometa v roku iz drugega odstavka tega člena ne zavrne sprejema naloga za plačilo, se šteje, da je nalog za plačilo sprejel.

(4) S sprejemom naloga za plačilo nastane obveznost izvajalca plačilnega prometa nalogodajalca v razmerju do nalogodajalca izvršiti nalog za plačilo.

(5) Če se v skladu s posebnim zakonom v razmerju med nalogodajalcem in prejemnikom plačila šteje denarna obveznost za plačano z dnem, ko nalogodajalec svojemu izvajalcu plačilnega prometa izda nalog za plačilo, in če izvajalec plačilnega prometa nalogodajalca iz kateregakoli razloga tega naloga za plačilo, ki ga je sprejel, ne izvrši, nastane s sprejemom tega naloga za plačilo denarna terjatev prejemnika plačila do izvajalca plačilnega prometa nalogodajalca v višini denarnega zneska, na plačilo katerega se glasi ta nalog. Določba tega odstavka se uporablja le za plačilni promet v Republiki Sloveniji.

(6) V primeru iz prejšnjega odstavka tega člena se za razmerje med nalogodajalcem in njegovim izvajalcem plačilnega prometa ne uporabljajo določbe 24. člena tega zakona.