Ta zakon ureja skupne temelje sistema plač funkcionark in funkcionarjev (v nadaljnjem besedilu: funkcionar) ter javnih uslužbenk in javnih uslužbencev (v nadaljnjem besedilu: javni uslužbenec) v javnem sektorju, posebnosti pri določanju plač funkcionarjem in javnim uslužbencem znotraj posameznega plačnega stebra ter sklepanje kolektivnih pogodb, s katerimi se urejajo plače v javnem sektorju.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1. Javni sektor so:

• državni organi in samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: lokalna skupnost),
• javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter
• druge osebe javnega prava, ki so neposredni ali posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.

Javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja v skladu s tem zakonom.

2. Državni organ je organ državne uprave in drug državni organ.
3. Organ državne uprave je ministrstvo, organ v sestavi ministrstva, vladna služba in upravna enota.
4. Drug državni organ je Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor), Državni svet Republike Slovenije, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Računsko sodišče Republike Slovenije, Urad predsednika Republike Slovenije, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Informacijski pooblaščenec, Komisija za preprečevanje korupcije, Državna revizijska komisija, Državna volilna komisija, Državno odvetništvo, Fiskalni svet, Zagovornik načela enakosti, pravosodni organ in drug državni organ, ki ni organ državne uprave.
5. Pravosodni organ je sodišče in državno tožilstvo.
6. Uporabniki proračuna so državni organi in lokalne skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so neposredni ali posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Izraz uporabnik proračuna se za namen tega zakona uporablja tudi za javne gospodarske zavode.
7. Plačni steber so funkcije, delovna mesta in nazivi, ki so med seboj primerljivi glede na vsebino del in nalog ali druge okoliščine v zvezi z opravljanjem dela oziroma funkcije.
8. Funkcionarji so osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v državnem zboru ali Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih v skladu z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti oziroma drug pristojni organ ali oseba.
9. Javni uslužbenec je zaposleni, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju iz 1. točke tega člena.
10. Katalog funkcij, delovnih mest in nazivov je seznam funkcij, delovnih mest in nazivov v javnem sektorju, ki vsebuje bistvene podatke o funkcijah, delovnih mestih in nazivih, določene s tem zakonom.
11. Akt o sistemizaciji delovnih mest in nazivov (v nadaljnjem besedilu: akt o sistemizaciji) je akt, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta in nazivi, potrebni za izvajanje nalog uporabnika proračuna, z opisom pogojev za zasedbo delovnih mest, nazivov in nalog na posameznih delovnih mestih ter plačni razredi.
12. Delovno mesto je v organizacijski strukturi najnižja organizacijska enota, ki ima v okviru delovnega ali poklicnega področja opredeljene glavne naloge.
13. Naziv je poimenovanje, ki ga javni uslužbenec pridobi z imenovanjem, izvolitvijo, podelitvijo ali napredovanjem v skladu z zakonom. Formacijske dolžnosti v skladu z zakonom, ki ureja napredovanje v Slovenski vojski, se za potrebe tega zakona štejejo za delovna mesta.
14. Zahtevnost funkcije, delovnega mesta in naziva je prvina za določanje osnovnih plač na plačni lestvici. Določa se z zahtevnostjo nalog in iz njih izhajajočo zahtevano usposobljenostjo (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje), odgovornostjo, pooblastili, omejitvami in prepovedmi, psihofizičnimi in umskimi napori ter vplivi okolja.
15. Plačno skupino sestavljajo funkcije oziroma delovna mesta in nazivi v posamezni dejavnosti. Plačna skupina se glede na skupne značilnosti funkcij, delovnih mest in nazivov deli na plačne podskupine.
16. Plačno lestvico sestavljajo plačni razredi in njihove vrednosti, izražene v nominalnem znesku.
17. Plačni razred je del plačne lestvice, ki ima vrednost izraženo v nominalnem znesku.
18. Osnovna plača je tisti del plače, ki ga prejema funkcionar ali javni uslužbenec na posamezni funkciji, delovnem mestu ali nazivu za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. V osnovni plači je všteto tudi napredovanje funkcionarja ali javnega uslužbenca in višja uvrstitev v plačni razred na podlagi tega zakona.
19. Izhodiščni plačni razred je plačni razred funkcije, delovnega mesta ali naziva brez napredovanj in brez višje uvrstitve v plačni razred na podlagi tega zakona.
20. Končni plačni razred je najvišji plačni razred funkcije, delovnega mesta ali naziva, ki ga je mogoče doseči na posamezni funkciji, delovnem mestu ali v nazivu z napredovanjem ali z višjo uvrstitvijo v plačni razred na podlagi tega zakona.
21. Del plače za delovno uspešnost je tisti del plače, ki ga lahko prejme javni uslužbenec, ki je dosegel nadpovprečne rezultate pri opravljanju delovnih nalog v določenem obdobju.
22. Dodatki so del plače funkcionarja in javnega uslužbenca za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve ter druge okoliščine, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije.
23. Pristojni minister je minister, ki je pristojen za dejavnost uporabnika proračuna.
24. Vodstvena delovna mesta so tista delovna mesta, na katerih se izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem in usklajevanjem dela in je vrednotenje teh nalog vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva.

Določbe tega poglavja se uporabljajo za vse uporabnike proračuna.

(1) Plača se določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, tako da se v pogodbi, odločbi oziroma sklepu določijo pravna podlaga za določitev plače in posameznih delov plače, plačni razred funkcije, delovnega mesta oziroma naziva, plačni razred funkcionarja ali javnega uslužbenca, vključno z njegovim zneskom na dan sklenitve pogodbe, izdaje sklepa oziroma odločbe in druge sestavine plače v skladu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami.

(2) V pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu se javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami.

(3) O spremembah plače, ki so posledica spremembe zakona, predpisa in drugega akta, izdanega na njihovi podlagi, ali kolektivne pogodbe, obvesti delodajalec javnega uslužbenca oziroma funkcionarja s pisnim obvestilom in mu hkrati izroči pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, v petnajstih dneh po uveljavitvi spremembe. Če javni uslužbenec aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne podpiše, delodajalec izda ugotovitveni sklep, v katerem je opredeljena plača v skladu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami. Če javni uslužbenec ali funkcionar meni, da mu delodajalec na podlagi aktov iz prvega in drugega stavka tega odstavka ne izplačuje plače v skladu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami predhodno zahteva odpravo kršitev in nato uveljavlja sodno varstvo v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja. Ne glede na prejšnji stavek se v primerih, ko je z drugim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe drugega zakona.

(4) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za določitev plač javnim uslužbencem, ki se zaposlijo za določen čas na podlagi posebne pogodbe med uporabnikom proračuna in Evropsko komisijo ali drugim organom Evropske unije, mednarodno organizacijo ali tujo ustanovo ali drugim tujim delodajalcem (v nadaljnjem besedilu: sopogodbenik), če so v tej pogodbi določena plača in drugi prejemki, ki jih zaposleni prejema v času zaposlitve v javnem sektorju in se ti prejemki v celoti financirajo iz sredstev, ki jih zagotavlja sopogodbenik.

Plače, povračila stroškov in drugi prejemki funkcionarjev in javnih uslužbencev, ki so napoteni na delo v tujino, se določijo s posebnim zakonom.

(1) Če je določba o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona, se uporabljajo določbe predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi, ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača funkcionarja ali javnega uslužbenca, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.

(2) O ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu mora delodajalec nemudoma pisno obvestiti funkcionarja ali javnega uslužbenca, obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če javni uslužbenec aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne podpiše, delodajalec izda ugotovitveni sklep, v katerem je opredeljena plača v skladu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami. Če javni uslužbenec oziroma funkcionar meni, da mu delodajalec na podlagi aktov iz prvega in drugega stavka tega odstavka ne izplačuje plače v skladu z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami, predhodno zahteva odpravo kršitev in nato uveljavlja sodno varstvo v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja. Ne glede na prejšnji stavek se v primerih, ko je z drugim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe drugega zakona.

(3) Če delodajalec ugotovi, da je bila funkcionarju ali javnemu uslužbencu v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona izplačana nižja plača, kot bi mu pripadala, se mu razlika z zakonskimi zamudnimi obrestmi med izplačano in zakonito določeno plačo izplača skupaj s prvim izplačilom plače po ugotovitvi nastale nezakonitosti.

(4) Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona izplačana višja plača, kot bi mu pripadala, javni uslužbenec ne vrne razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Ne glede na prejšnji stavek mora javni uslužbenec vrniti razliko, če gre za očitne nepravilnosti pri določitvi ali izplačilu plač. Očitne nepravilnosti so:

• določitev osnovne plače izven razpona plačnih razredov, določenega za delovno mesto oziroma naziv javnega uslužbenca, razen v primerih, ki jih določa ta zakon,
• določitev višjega odstotka ali zneska dodatka ali dela plače za delovno uspešnost, kot je določen s predpisi ali kolektivnimi pogodbami kot najvišje možno izplačilo dodatka, ali dela plače za delovno uspešnost na individualni ravni javnega uslužbenca,
• določitev dodatkov v okviru višine, določene v predpisih ali kolektivnih pogodbah, pa javni uslužbenec sploh ni opravljal dela v pogojih, zaradi katerih je predvideno izplačilo dodatka, sploh ni izvajal nalog, za katere je predvideno izplačevanje dodatka oziroma ni izpolnjeval nobenega od pogojev, katerih izpolnjevanje se na strani javnega uslužbenca zahteva za upravičenost do dodatka,
• določitev dodatkov, dela plače za delovno uspešnost oziroma drugih elementov plače, ki jih ne določajo predpisi ali kolektivne pogodbe in
• izplačila, ki so posledica obračunskih oziroma računalniških napak, do trenutka ko je bil delodajalec nanje pisno opozorjen.

(5) Funkcionarji in javni uslužbenci plačne skupine B, ki izvršujejo pravice in obveznosti delodajalca, morajo vrniti razliko med izplačano in zakonito določeno plačo v vseh primerih ugotovljenih nepravilnosti pri določitvi ali izplačilu plač.

(6) Za vračilo preveč izplačanih plač iz tega člena se ne uporabljajo določbe drugih predpisov o neupravičeni pridobitvi.

(7) Funkcionar oziroma javni uslužbenec in delodajalec se lahko dogovorita o načinu vračila preveč izplačanih zneskov plač. Dogovor mora biti sklenjen v pisni obliki. Delodajalec mora funkcionarja oziroma javnega uslužbenca pisno pozvati k podpisu dogovora najpozneje v 30 dneh po pisnem obvestilu iz drugega odstavka tega člena.

(8) Če se sklene dogovor o vračilu preveč izplačanih zneskov plač, funkcionar oziroma javni uslužbenec vrne preveč izplačane zneske plač za obdobje zadnjih desetih mesecev pred prenehanjem izplačevanja plače v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona, vendar ne več, kot znaša dvakratnik zakonito določene osnovne plače funkcionarja oziroma javnega uslužbenca za polni delovni čas za mesec pred mesecem predložitve dogovora. Če se dogovori obročno vračilo, obdobje vračila ne sme biti daljše od 24 mesecev.

(9) Dogovor iz sedmega odstavka tega člena vsebuje tudi obračun vračila preveč izplačanih plač, iz katerega mora biti razvidna ugotovljena razlika v plači skupaj z načinom določitve razlike, po vseh elementih obračuna plač, vključno z razliko v davkih in prispevkih za socialno varnost in razliko v plači po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost. Funkcionar oziroma javni uslužbenec vrne neposredno delodajalcu le razliko v plači po plačilu davkov in prispevkov. Vračilo razlike v davkih in prispevkih izvede delodajalec po postopku, določenem v zakonu, ki ureja davčni postopek.

10. Ne glede na določbo četrtega odstavka tega člena delodajalec javnemu uslužbencu dolg odpusti, če je njegova plača, nadomestilo plače ali pokojnina, v mesecu, v katerem se poda predlog za odpust dolga, enak ali nižji od 140 odstotkov zneska minimalne plače. Predlog za odpust dolga poda javni uslužbenec v 30 dneh od pisnega poziva delodajalca k podpisu dogovora. Sklep o odpustu dolga izda odgovorna oseba uporabnika proračuna v osmih dneh od podaje predloga za odpust dolga. Sklep, izdan v nasprotju s tem odstavkom, se na podlagi tega zakona šteje za ničnega.
11. Če funkcionar oziroma javni uslužbenec dogovora iz sedmega odstavka tega člena ne podpiše v 30 dneh od pisnega poziva delodajalca k podpisu dogovora, ali v tem roku ne poda predloga za odpust dolga, mora javni uslužbenec oziroma funkcionar vrniti celotno razliko med preveč izplačano plačo in zakonito določeno plačo, kar mora delodajalec s tožbo zahtevati pred pristojnim sodiščem.
12. V primeru vračila preveč izplačanih plač s strani funkcionarja in javnega uslužbenca se glede teh sredstev in njihovega obrestovanja ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja javne finance, glede odloga, odpisa in obročnega plačevanja dolga do države oziroma lokalne skupnosti.
13. Če funkcionar ali javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Če delodajalec v osmih delovnih dneh od vložene pisne zahteve ne ravna v skladu z drugim odstavkom tega člena, lahko funkcionar oziroma javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Ne glede na prejšnji stavek se v primerih, ko je z drugim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe drugega zakona.
14. Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca v uporabniku proračuna po splošnih pravilih civilnega prava in določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona.
15. Postopke ugotavljanja odškodninske odgovornosti osebe, ki je bila ob nastanku nezakonitosti oziroma nepravilnosti odgovorna za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca, je pristojen sprožiti v državnih organih in lokalnih skupnostih predstojnica ali predstojnik (v nadaljnjem besedilu: predstojnik), v drugih osebah javnega prava pa ustanovitelj. Če je oseba, odgovorna za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca, uradnik na položaju, sproži postopek oseba, ki ji je uradnik na položaju odgovoren. Če je oseba, odgovorna za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca, funkcionar, sproži postopek organ, pristojen za njegovo imenovanje ali izvolitev, oziroma v primeru lokalnih skupnosti predstavniški organ.
16. Določbe tega člena se uporabljajo tudi za funkcionarje in javne uslužbence, ki se jim je plača izplačevala v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena tega zakona in v času ugotovitve neskladnosti določb o plači z drugim odstavkom 4. člena tega zakona niso več zaposleni pri delodajalcih v javnem sektorju.
17. Funkcionarji in javni uslužbenci preveč izplačane plače ne vračajo, če znesek preveč izplačane plače v posameznem mesecu ne presega deset evrov.

(1) Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dodatkov in drugega plačila, če je tako določeno s tem zakonom.

(2) Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred iz plačne lestvice.

(3) Plačna lestvica je določena v Prilogi 1, ki je sestavni del tega zakona.

(4) Vrednosti plačnih razredov se usklajujejo enkrat letno. Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov plačne lestvice se dogovori v pogajanjih, ki se začnejo najpozneje 1. februarja in zaključijo do 1. aprila posameznega leta. Višina uskladitve vrednosti plačnih razredov plačne lestvice iz prejšnjega stavka se določi s Kolektivno pogodbo za javni sektor. Če dogovor do 1. aprila ni sklenjen, se vrednosti plačnih razredov uskladijo v višini 80 odstotkov rasti cen življenjskih potrebščin. Za uskladitev se uporabi uradni podatek Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: statistični urad) o medletni rasti cen življenjskih potrebščin decembra preteklega leta glede na december predpreteklega leta.

(5) Minister, pristojen za sistem plač v javnem sektorju, objavi usklajeno plačno lestvico v Uradnem listu Republike Slovenije. Usklajena plačna lestvica se uporablja za obračun plač javnih uslužbencev in funkcionarjev od 1. maja tekočega leta.

Plačne skupine in plačne podskupine so:

Plačne skupine	Plačne podskupine
A – Funkcije v državnih organih in lokalnih skupnostih	A1 – Predsednik republike in funkcionarji izvršilne oblasti
	A2 – Funkcionarji zakonodajne oblasti
	A3 – Funkcionarji sodne oblasti
	A4 – Funkcionarji v drugih državnih organih
	A5 – Funkcionarji v lokalnih skupnostih
B – Poslovodni organi pri uporabnikih proračuna	B1 – Ravnatelji, direktorji, tajniki in drugi javni uslužbenci, ki opravljajo naloge poslovodenja
C – Delovna mesta in nazivi v državni upravi in v upravah lokalnih skupnosti ter v drugih državnih organih	C1 – Uradniki v drugih državnih organih C2 – Uradniki v državni upravi, upravah pravosodnih organov in upravah lokalnih skupnosti C3 – Policisti C4 – Vojaki C5 – Uradniki finančne uprave C6 – Inšpektorji, pravosodni policisti in drugi uradniki s posebnimi pooblastili C7 – Diplomati C8 – Specifična strokovno - tehnična delovna mesta C9 – Strokovno - tehnični in administrativni uslužbenci
D – Delovna mesta na področju vzgoje, izobraževanja	D1 – Visokošolski učitelji in visokošolski sodelavci D2 – Predavatelji višjih strokovnih šol, srednješolski in osnovnošolski učitelji in drugi strokovni delavci D3 – Vzgojitelji in ostali strokovni delavci v vrtcih D4 – Specifična delovna mesta na področju vzgoje in izobraževanja D5 – Specifična delovna mesta na področju visokega šolstva D9 – Administrativni, računovodski, tehnični in ostali delavci na področju vzgoje in izobraževanja
E – Delovna mesta na področju zdravstva	E1 – Zdravniki in zobozdravniki
	E2 – Farmacevtski delavci
	E3 – Medicinske sestre in babice
	E4 – Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci
	E5 – Specifična delovna mesta na področju zdravstva
	E9 – Strokovno - tehnični in administrativni uslužbenci
F – Delovna mesta na področju socialnega varstva	F1 – Strokovni delavci F2 – Strokovni sodelavci F3 – Specifična delovna mesta na področju socialnega varstva F9 – Strokovno - tehnični in administrativni uslužbenci
G – Delovna mesta na področju kulture in medijev	G1 – Umetniški poklici G2 – Poklici na strokovnih področjih kulture in medijev G3 – Specifični poklici na področju kulture in medijev G9 – Administrativno - računovodski in tehnični poklici na področju kulture in medijev
H – Delovna mesta in nazivi na področju znanosti	H1 – Raziskovalci H2 – Strokovni sodelavci H3 – Specifična delovna mesta na področju znanosti H9 – Administrativni, računovodski, tehnični in ostali delavci na področju znanosti
I – Delovna mesta v javnih agencijah, javnih skladih, drugih javnih zavodih in javnih gospodarskih zavodih ter pri drugih uporabnikih proračuna	I1 – Strokovni delavci I2 – Specifična strokovno - tehnična delovna mesta I9 – Strokovno - tehnični in administrativni uslužbenci
K – Delovna mesta na področju obvezne socialne varnosti	K1 – Strokovni delavci K2 – Strokovni sodelavci K9 – Strokovno - tehnični in administrativni uslužbenci

(1) Osnovne plače javnih uslužbencev se določajo tudi na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede. Tarifni razredi izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost.

(2) Tarifni razredi so:

Tarifni razred	Zahtevana izobrazba oziroma strokovna usposobljenost, ki je praviloma potrebna za opravljanje delovnih nalog	Raven izobrazbe
I.	– nepopolna nižja stopnja osnovnošolske izobrazbe – popolna nižja stopnja osnovnošolske izobrazbe – nepopolna višja stopnja osnovnošolske izobrazbe	11001 11002 11003
II.	– popolna višja stopnja osnovnošolske izobrazbe	12001
III.	– nižja poklicna izobrazba	13001
IV.	– srednja poklicna izobrazba	14001
V.	– srednja strokovna izobrazba – srednja splošna izobrazba	15001 15002
VI.	– višja strokovna izobrazba	16101
VII/1.	– višješolska izobrazba (prejšnja) – specializacija po višješolski izobrazbi (prejšnja) – visokošolska strokovna izobrazba (prejšnja) – visokošolska strokovna izobrazba – visokošolska univerzitetna izobrazba	16102 16201 16202 16203 16204
VII/2.	– specializacija po visokošolski izobrazbi (prejšnja) – visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) – magistrska izobrazba	17001 17002 17003
VIII.	– specializacija po visokošolski univerzitetni izobrazbi (prejšnja) – magisterij znanosti (prejšnji) – pravniški državni izpit – specializacija v zdravstvu – druge specializacije, opravljene po programih, za katere je pogoj zaključena visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) ali magistrski študij (2. bolonjska stopnja), ki ne pomenijo pridobitve višje ravni izobrazbe	18101 18102
IX.	– doktorat znanosti (prejšnji) – doktorat znanosti	18201 18202

(3) Izraz »prejšnja« in »raven izobrazbe« iz prejšnjega odstavka pomeni enako, kot je določeno v predpisu, ki določa uvedbo in uporabo klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja.

(4) V tarifne razrede iz prejšnjega odstavka se uvrščajo tudi delovna mesta, za katera se zahteva nacionalna poklicna kvalifikacija na določeni ravni zahtevnosti.

(1) Ne glede na zakon, ki ureja javne uslužbence, lahko delodajalec v javnem sektorju, v primeru, ko zahtevana izobrazba za zasedbo delovnega mesta ni določena z zakonom oziroma ne gre za reguliran poklic kot ga določa zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev (v nadaljnjem besedilu: reguliran poklic), noben od prijavljenih kandidatov za prosto delovno mesto za nedoločen čas pa ne izpolnjuje pogoja zahtevane izobrazbe za opravljanje dela, z enim od prijavljenih kandidatov, ki ima izobrazbo, ki ustreza za eno raven nižjemu tarifnemu razredu in izpolnjuje druge pogoje za zasedbo delovnega mesta, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta na delovnem mestu do vključno VI. tarifnega razreda, če je taka zaposlitev nujna zaradi nemotenega opravljanja dela.

(2) Če v postopku ponovne objave prostega delovnega mesta iz prejšnjega odstavka ni bil prijavljen noben kandidat, ki izpolnjuje vse pogoje, ali če noben kandidat, ki izpolnjuje vse pogoje, ne sklene ponujene pogodbe o zaposlitvi, lahko delodajalec z javnim uslužbencem iz prejšnjega odstavka sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

(3) Določbo prvega odstavka tega člena je možno uporabiti tudi v primeru javne objave za delovno mesto za določen čas, ne glede na čas trajanja takšne zaposlitve.

(4) Ne glede na določbo prejšnjih odstavkov lahko delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi z javnim uslužbencem, ki ne izpolnjuje pogoja zahtevane izobrazbe, če gre za delovno mesto do vključno VII/2. tarifnega razreda na področju zagotavljanja upravljanja in varnosti informacijsko-komunikacijskih sistemov, javni uslužbenec pa ima najmanj izobrazbo, ki ustreza V. tarifnemu razredu pod pogojem, da bo v obdobju poskusnega dela v trajanju šest mesecev izkazal znanja in kompetence, potrebne za uspešno opravljanje del in nalog za delovno mesto v višjem tarifnem razredu.

(1) Najnižji možni izhodiščni plačni razred za posamezen tarifni razred se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

(2) Kriteriji, ki se upoštevajo pri določitvi plačnega razreda iz prejšnjega odstavka, se določijo v kolektivni pogodbi iz drugega odstavka 14. člena tega zakona.

(1) Ministrstvo, pristojno za sistem plač v javnem sektorju, pripravi seznam vseh funkcij, delovnih mest in nazivov, določenih z zakonom in podzakonskim predpisom, splošnim aktom organa ali kolektivno pogodbo iz prvega odstavka 14. člena tega zakona, in ga objavi v katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov (v nadaljnjem besedilu: katalog). Spremembe in dopolnitve kataloga se objavijo v 30 dneh od objave sprememb in dopolnitev aktov, ki so podlaga za pripravo kataloga.

(2) Katalog zajema:

1. zaporedno številko funkcije, delovnega mesta in naziva,
2. šifro funkcije ali delovnega mesta,
3. ime funkcije ali delovnega mesta,
4. tarifni razred delovnega mesta,
5. šifro naziva,
6. ime naziva,
7. izhodiščni plačni razred funkcije, delovnega mesta oziroma naziva,
8. končni plačni razred funkcije, delovnega mesta oziroma naziva,
9. opis del in nalog, ki se opravljajo na delovnem mestu oziroma v nazivu.

(3) Akti iz prvega odstavka 14. člena tega zakona morajo vsebovati elemente, navedene v prejšnjem odstavku.

(1) Akt o sistemizaciji pri uporabnikih proračuna mora glede plač vsebovati najmanj:

1. šifro uporabnika proračuna in šifro notranje organizacijske enote,
2. naziv uporabnika proračuna in naziv notranje organizacijske enote,
3. plačno podskupino,
4. šifro delovnega mesta,
5. ime delovnega mesta,
6. tarifni razred delovnega mesta,
7. šifro naziva, kjer nazivi obstajajo,
8. ime naziva, kjer nazivi obstajajo,
9. izhodiščni in končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva,

10. število plačnih razredov napredovanj na delovnem mestu oziroma v nazivu in

11. opis del in nalog delovnega mesta ali naziva.

(2) Uporabnik proračuna v aktu o sistemizaciji ne sme sistemizirati delovnega mesta in naziva, ki ni določen z zakonom in podzakonskim predpisom, splošnim aktom organa ali kolektivno pogodbo iz prvega odstavka 14. člena tega zakona, ki velja za uporabnika proračuna, razen v primerih iz tretjega odstavka 14. člena tega zakona.

(1) Delovna mesta in nazivi se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo, z uredbo vlade ali z aktom državnega organa, upoštevaje določbe tega zakona, ki veljajo za posamezne plačne stebre.

(2) Kriteriji, ki se upoštevajo pri uvrščanju delovnih mest in nazivov v plačne razrede so zlasti naslednji:

• zahtevnost delovnih nalog oziroma pogojev za pridobitev naziva,
• zahtevana usposobljenost (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje),
• odgovornost in pooblastila,
• psihofizični in umski napori ter
• vplivi okolja.

Dodatni kriteriji in podrobnejše opredelitve kriterijev se določijo s kolektivno pogodbo o skupni metodologiji uvrščanja delovnih mest in nazivov v plačne razrede.

(3) Delovna mesta oziroma nazivi in plačni razredi se v akte o sistemizaciji povzame iz aktov iz prvega odstavka tega člena, ki veljajo za uporabnika proračuna. V aktih o sistemizaciji se izjemoma lahko določi delovno mesto oziroma naziv, ki ga ureja kolektivna pogodba oziroma uredba za drugo dejavnost, in sicer če gre za delovno mesto, ki ga kolektivna pogodba za dejavnost oziroma uredba, ki velja za uporabnika proračuna, ne vsebuje in ga delodajalec nujno potrebuje za izvajanje nalog. Pri tem se v aktu o sistemizaciji upošteva uvrstitev v plačni razred iz te kolektivne pogodbe oziroma uredbe. Določbi drugega in tretjega stavka ne veljata za delovna mesta v plačnih podskupinah strokovno - tehničnih in administrativnih delovnih mest, ki jih urejajo kolektivne pogodbe oziroma uredbe za drugo dejavnost, ter za delovna mesta in nazive, ki jih urejajo zavodske kolektivne pogodbe in splošni akti drugih državnih organov.

(1) Osnovna plača javnega uslužbenca je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma s plačnim razredom, ki ga je pridobil z napredovanjem ali z višjo uvrstitvijo v plačni razred na podlagi določb tega zakona.

(2) Če bi bil javni uslužbenec na podlagi določb tega zakona uvrščen v plačni razred, katerega vrednost je nižja od zneska minimalne plače, se javni uslužbenec uvrsti v prvi plačni razred, katerega vrednost je enaka ali višja od minimalne plače. Javnega uslužbenca na podlagi prejšnjega stavka ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva. Tako doseženi plačni razredi se ne štejejo za napredovanje. Časovno obdobje za napredovanje se z višjo uvrstitvijo ne prekine.

Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu v javnem sektorju se javnega uslužbenca uvrsti v izhodiščni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, če ta zakon ne določa drugače.

(1) Ob premestitvi ali ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pri istem ali pri drugem delodajalcu se javnemu uslužbencu upoštevajo že dosežena napredovanja na prejšnjem delovnem mestu, ki je v istem ali višjem tarifnem razredu. Plačni razred se določi tako, da se število plačnih razredov napredovanj, ki jih je javni uslužbenec dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, doda izhodiščnemu plačnemu razredu delovnega mesta. Kadar se naloge opravljajo v nazivu, se število plačnih razredov napredovanj, ki jih je javni uslužbenec dosegel v nazivu, doda plačnemu razredu naziva.

(2) Če se javni uslužbenec z delovnega mesta, ki se opravlja v nazivih, premesti na delovno mesto ali sklene pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, ki se opravlja v nazivih, ohranja število plačnih razredov, ki jih je dosegel v nazivu, v katerega je bil imenovan pred premestitvijo oziroma sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto.

(3) Če se javni uslužbenec z delovnega mesta brez nazivov premesti ali sklene pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, ki se opravlja v nazivih, javni uslužbenec ohranja število plačnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu.

(4) Če se javni uslužbenec z delovnega mesta, ki se opravlja v nazivih, premesti ali sklene pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez nazivov, ohranja število plačnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu. Enako velja, kadar se javni uslužbenec premesti ali sklene pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ki se opravlja v enem nazivu.

(5) Če javni uslužbenec pred premestitvijo ali sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pri istem ali pri drugem delodajalcu predloži pogodbo o zaposlitvi ali aneks k pogodbi o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da je na podlagi tega zakona ali Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11 – ORZSPJS49a, 27/12 – odl. US, 40/12 – ZUJF, 46/13, 25/14 – ZFU, 50/14, 95/14 – ZUPPJS15, 82/15, 23/17 – ZDOdv, 67/17, 84/18, 204/21, 139/22, 38/24 in 48/24 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZSPJS) na delovnem mestu v javnem sektorju, ki je v istem ali višjem tarifnem razredu, dosegel več napredovanj, kot bi se mu glede na dosežena napredovanja na prejšnjem delovnem mestu upoštevala na podlagi tega člena, se javnemu uslužbencu pri določitvi plače upošteva število napredovanj, kot izhaja iz predložene pogodbe o zaposlitvi ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi.

(6) Določbe prvega do petega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, kadar se javni uslužbenec z delovnega mesta v VII/2. tarifnem razredu premesti ali sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v VIII. tarifnem razredu, za katerega se kot pogoj za zasedbo delovnega mesta zahteva pravniški državni izpit ali specializacija v zdravstvu oziroma druga specializacija, opravljena po programih, za katere je pogoj zaključena visokošolska univerzitetna izobrazba (prejšnja) ali magistrski študij (2. bolonjska stopnja), s katero se ne pridobi višje ravni izobrazbe, ter za delovna mesta asistentov, bibliotekarjev in visokošolskih učiteljev lektorjev v visokem šolstvu.

(7) Ne glede na določbe prvega do šestega odstavka tega člena javnega uslužbenca ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva.

(1) Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto oziroma imenovanja v naziv v višjem tarifnem razredu pri istem ali drugem delodajalcu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo ali sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi oziroma pred imenovanjem v naziv poveča za en plačni razred.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek javnega uslužbenca ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva.

Če je javni uslužbenec na prejšnjem delovnem mestu v nazivu iste ali nižje stopnje dosegel višji plačni razred, kot bi ga dosegel v skladu s 17. členom in 18. členom tega zakona, do izenačitve plačnega razreda na novem delovnem mestu zaradi napredovanja v naziv ali v plačni razred, ohrani najmanj plačni razred, ki ga je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ne glede na prejšnji stavek, javnega uslužbenca ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred novega delovnega mesta.

(1) Javni uslužbenec, ki napreduje na istem delovnem mestu v naziv ali višji naziv, prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv tako, da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek javnega uslužbenca ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva.

Kadar javni uslužbenec po prekinitvi delovnega razmerja v javnem sektorju ponovno sklene pogodbo o zaposlitvi pri istem ali drugem delodajalcu v javnem sektorju, se za namen določitve plačnega razreda pod pogoji iz 17. in 18. člena tega zakona šteje, da se delovno razmerje nadaljuje brez prekinitve.

(1) Javnega uslužbenca se lahko ob zaposlitvi znotraj javnega sektorja uvrsti v plačni razred, ki je za največ deset plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, če:

• ima najmanj toliko let delovne dobe na primerljivih delovnih mestih, kot bi jih v skladu s tretjim odstavkom 25. člena tega zakona potreboval za napredovanja za toliko plačnih razredov, za kolikor ga predstojnik višje uvrsti na podlagi tega odstavka,
• ima posebna znanja, kompetence, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela na tem delovnem mestu in niso pogoj za zasedbo delovnega mesta ali če za to obstajajo drugi utemeljeni razlogi in
• so v letnem finančnem načrtu zagotovljena finančna sredstva v okviru stroškov dela.

(2) Javnega uslužbenca se lahko pod pogoji iz druge in tretje alineje prejšnjega odstavka ob zaposlitvi, premestitvi, sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto pri istem ali drugem delodajalcu ali med trajanjem pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu s soglasjem pristojnega organa uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva. Soglasje za uvrstitev podajo:

• za javnega uslužbenca, zaposlenega v organih državne uprave in v Javnem gospodarskem zavodu Protokolarne storitve Republike Slovenije, vlada,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega v organih lokalne skupnosti, župan,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega pri posrednih uporabnikih proračuna, katerih ustanovitelj je država, financer pa država ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZZZS), pristojni minister,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega pri ZZZS in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, pristojni minister,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega pri posrednih uporabnikih proračuna, katerih ustanovitelj in financer je lokalna skupnost, župan,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega v vrtcu, ki je organizacijska enota osnovne šole, župan,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega pri posrednih uporabnikih proračuna, pri katerih je ustanovitelj lokalna skupnost, financer pa država ali ZZZS, župan v soglasju s pristojnim ministrom,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega na sodiščih, predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega na državnem tožilstvu, generalni državni tožilec,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega na državnem odvetništvu, generalni državni odvetnik,
• za javnega uslužbenca, zaposlenega na univerzah ali članicah univerz, upravni odbor univerze,
• za javne uslužbence, zaposlene v javnem zavodu Radiotelevizija Slovenija, svet zavoda.

(3) Javnega uslužbenca se lahko pod pogoji iz druge in tretje alineje prvega odstavka tega člena ob zaposlitvi, premestitvi, sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto pri istem ali drugem delodajalcu ali med trajanjem pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu s soglasjem pristojnega organa uvrsti v plačni razred, ki je od šest do največ deset plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, če ima najmanj tretjino let delovne dobe na primerljivih delovnih mestih, kot bi jih v skladu s tretjim odstavkom 25. člena tega zakona potreboval za napredovanja za toliko plačnih razredov, za kolikor predlaga predstojnik višjo uvrstitev na podlagi tega odstavka. Višja uvrstitev v skladu s prejšnjim stavkom je možna na podlagi izdanega soglasja, ki ga podajo pristojni soglasjedajalci iz prejšnjega odstavka.

(4) Za javnega uslužbenca, zaposlenega v drugih državnih organih in v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (v nadaljnjem besedilu: SAZU), soglasje iz drugega in tretjega odstavka tega člena ni potrebno.

(5) Število javnih uslužbencev pri uporabniku proračuna, ki se lahko v posameznem letu na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena uvrstijo v višji plačni razred, ne sme presegati 10 odstotkov javnih uslužbencev, zaposlenih v posamezni plačni podskupini, in skupaj ne 10 odstotkov zaposlenih pri uporabniku proračuna 1. januarja v tekočem letu, pri čemer se število javnih uslužbencev zaokroži navzgor. Največ 30 odstotkov javnih uslužbencev, ki se bodo uvrstili višje na tej podlagi, je lahko novo zaposlenih.

(6) Javnega uslužbenca na podlagi tega člena ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva.

(7) Plačni razredi, pridobljeni po prvem odstavku tega člena, se štejejo za napredovanje.

(8) Plačni razredi, pridobljeni po drugem in tretjem odstavku, se ne štejejo za napredovanje, se pa ti plačni razredi prenašajo na delovno mesto ali naziv v istem ali nižjem tarifnem razredu, če gre za sorodno delovno mesto v isti ali drugi plačni podskupini pri istem delodajalcu ali istem organu znotraj delodajalca Republike Slovenije. Javni uslužbenec v tem primeru napreduje v skladu s 25. členom tega zakona, pri čemer se za določitev časovnega obdobja za napredovanje ne upoštevajo plačni razredi, pridobljeni na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena.

Pripravniku se določi osnovna plača na podlagi uvrstitve delovnega mesta oziroma naziva, na katerem lahko pripravnik delo opravlja neposredno po opravljenem pripravništvu oziroma izpitu, določenem po posebnih predpisih, in sicer tako, da je njegova osnovna plača za čas pripravništva za štiri plačne razrede nižja od osnovne plače tega delovnega mesta oziroma naziva.

(1) V primerih, določenih s posebnim zakonom, se lahko osnovna plača javnega uslužbenca, ki sklene delovno razmerje za določen čas, poveča za določeno število plačnih razredov, pri čemer se kot osnova upošteva plačni razred ustreznega delovnega mesta oziroma naziva. Javnega uslužbenca na podlagi prejšnjega stavka ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred, kot znaša končni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva.

(2) Ob vsaki spremembi plačnega razreda zaradi napredovanja v plačni razred, naziv ali višji naziv, se število plačnih razredov, ki jih je javni uslužbenec pridobil v skladu s tem členom, ponovno določi.

(3) Določitev plačnega razreda v skladu s tem členom se ne šteje za napredovanje.

(1) Javni uslužbenec lahko na delovnem mestu oziroma v nazivu napreduje v višji plačni razred.

(2) Na delovnih mestih, kjer je možno tudi napredovanje v višji naziv, je v posameznem nazivu možno napredovati za pet plačnih razredov, na delovnih mestih, kjer ni možno napredovati v naziv, pa je možno napredovati za deset plačnih razredov. Če z napredovanjem na delovnih mestih, kjer je možno napredovati v naziv, skupaj v vseh nazivih ni možno napredovati za deset plačnih razredov, je v najvišjem nazivu možno napredovati za toliko plačnih razredov, da je doseženo napredovanje v nazivih skupno za deset plačnih razredov.

(3) Javni uslužbenec vsakokrat napreduje za en plačni razred. V prvi do tretji plačni razred delovnega mesta napreduje vsakič po dveh letih, v četrti do sedmi plačni razred delovnega mesta vsakič po nadaljnjih treh letih, v osmi in nadaljnji plačni razred delovnega mesta pa vsakič po nadaljnjih štirih letih (v nadaljnjem besedilu: časovno obdobje za napredovanje).

(4) Javni uslužbenci na delovnih mestih, ki se ne opravljajo v nazivih, v času zaposlitve v javnem sektorju v tretji in peti plačni razred delovnega mesta napredujejo po polovici časovnega obdobja za napredovanje iz prejšnjega odstavka.

(5) Javni uslužbenec, ki izpolni časovno obdobje za napredovanje od 2. decembra preteklega leta do vključno 1. junija tekočega leta, napreduje in pridobi pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom 1. junija tekočega leta. Javni uslužbenec, ki izpolni časovno obdobje za napredovanje od 2. junija do vključno 1. decembra tekočega leta, napreduje in pridobi pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom 1. decembra tekočega leta. Delodajalec javnemu uslužbencu izroči predlog aneksa k pogodbi o zaposlitvi najpozneje 15 dni pred izpolnitvijo pogojev za napredovanje.

(6) Če se delovno mesto opravlja v nazivih, se časovno obdobje za napredovanje določi glede na izhodiščni plačni razred delovnega mesta.

(7) Časovno obdobje za napredovanje teče od prve zaposlitve v javnem sektorju, od zadnjega napredovanja v višji plačni razred oziroma od prekinitve časovnega obdobja za napredovanje iz devetega odstavka tega člena.

(8) V primeru napredovanja v naziv oziroma višji naziv na istem delovnem mestu se časovno obdobje za napredovanje ne prekine.

(9) Časovno obdobje za napredovanje se ob premestitvi ali zaposlitvi na drugem delovnem mestu prekine in začne teči znova v naslednjih primerih:

• če gre za delovno mesto v višjem tarifnem razredu,
• ob prekinitvi delovnega razmerja v javnem sektorju, razen če gre za prekinitev delovnega razmerja, ki je krajša od 90 dni.

10. Časovno obdobje za napredovanje se v primerih iz osmega in devetega odstavka tega člena šteje glede na plačni razred, ki ga javni uslužbenec pridobi ob ponovni zaposlitvi, napredovanju v naziv ali ob prehodu na drugo delovno mesto.

(1) Javnemu uslužbencu se časovno obdobje za napredovanje podaljša za eno leto, če predstojnik ali poslovodni organ, v primeru, ko ima javni uslužbenec nadrejenega, ki spremlja delo in strokovno usposobljenost javnega uslužbenca, pa na predlog nadrejenega, ugotovi, da javni uslužbenec v časovnem obdobju za napredovanje delo opravlja bistveno pod pričakovanji pri večini kriterijev iz 28. člena tega zakona. O zadržanem napredovanju odloči predstojnik ali poslovodni organ s sklepom. Sklep mora vsebovati obrazložitev z navedbo utemeljenih razlogov za zadržano napredovanje. Sklep se izda najpozneje do izpolnitve časovnega obdobja za napredovanje posameznega javnega uslužbenca.

(2) Napredovanje se javnemu uslužbencu ne more zadržati več kot enkrat v posameznem časovnem obdobju za napredovanje.

(3) Število javnih uslužbencev z zadržanim napredovanjem v skladu s tem členom v posameznem letu ne sme presegati 5 odstotkov javnih uslužbencev, zaposlenih pri posameznem uporabniku proračuna 1. januarja v letu napredovanja, pri čemer se število javnih uslužbencev zaokroži navzgor.

(4) Zoper sklep o zadržanem napredovanju lahko javni uslužbenec v osmih delovnih dneh od vročitve sklepa zahteva preizkus utemeljenosti zadržanja napredovanja pred komisijo, ki jo imenuje predstojnik ali poslovodni organ v roku 15 dni od vložitve zahteve.

(5) Komisijo iz prejšnjega odstavka sestavljajo trije javni uslužbenci, ki imajo najmanj enako raven izobrazbe, kot se zahteva za delovno mesto javnega uslužbenca, ki je zahteval preizkus. V komisijo so lahko imenovani tudi javni uslužbenci drugega proračunskega uporabnika.

(6) Predstojnik, poslovodni organ in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus, imajo pravico do udeležbe v preizkusu zadržanja napredovanja. Komisija opravi preizkus najpozneje v 15 dneh od njenega imenovanja.

(7) O preizkusu se vodi zapisnik. Komisija o preizkusu odloči s sklepom, s katerim potrdi ali razveljavi zadržanje.

(8) Odločitev komisije je dokončna.

(9) Zoper odločitev komisije lahko javni uslužbenec v 30 dneh od vročitve sklepa pred pristojnim delovnim sodiščem uveljavlja sodno varstvo. Ne glede na prejšnji stavek se v primerih, ko je z drugim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe drugega zakona.

(1) Javni uslužbenec lahko napreduje za dva plačna razreda, če v časovnem obdobju za napredovanje delo opravlja bistveno nad pričakovanji pri večini kriterijev iz 28. člena tega zakona.

(2) O pospešenem napredovanju odloči predstojnik ali poslovodni organ, v primeru, ko ima javni uslužbenec nadrejenega, ki spremlja delo in strokovno usposobljenost javnega uslužbenca, pa na predlog nadrejenega, s sklepom. Sklep mora vsebovati obrazložitev izpolnjevanja pogojev za pospešeno napredovanje.

(3) Število javnih uslužbencev, ki napredujejo v skladu s tem členom v posameznem letu, ne sme presegati 10 odstotkov javnih uslužbencev, zaposlenih pri posameznem uporabniku proračuna 1. januarja v letu napredovanja, pri čemer se število javnih uslužbencev zaokroži navzgor.

Zadržano in pospešeno napredovanje se presoja glede na naslednje kriterije:

1. izvajanje nalog v skladu z veljavnimi standardi oziroma s pravili stroke in povezovanje znanj z različnih delovnih področij,
2. obseg opravljenega in dodatnega dela,
3. izpolnjevanje dogovorjenih obveznosti in izvajanje nalog v skladu z določenimi roki,
4. samostojnost pri opravljanju dela,
5. natančnost pri opravljanju dela in pogostost napak,
6. zmožnost prilagajanja nepredvidenim situacijam,
7. medsebojno sodelovanje in skupinsko delo ter odnos do sodelavcev in uporabnikov storitev.

Javni uslužbenec je lahko upravičen do:

1. dela plače za delovno uspešnost,
2. dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu.

(1) Doseganje nadpovprečnih rezultatov javnega uslužbenca se presoja po naslednjih kriterijih:

• kakovost,
• natančnost,
• samostojnost,
• obseg dela in
• učinkovitost dela.

(2) Kot poseben kriterij se upošteva opravljanje dodatnega dela ali večji obseg dela zaradi odsotnih javnih uslužbencev ali nezasedenih delovnih mest.

(3) Podrobneje se kriteriji in merila za določitev dela plače za delovno uspešnost določijo s predpisom vlade, kolektivnimi pogodbami oziroma splošnimi akti, upoštevaje določbe tega zakona, ki veljajo za posamezne plačne stebre.

(1) Viri sredstev za del plače za delovno uspešnost pri posameznem uporabniku proračuna so:

• 3 odstotki sredstev za osnovne plače javnih uslužbencev,
• vsi prihranki sredstev za plače posameznega uporabnika proračuna, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev z dela, ali nezasedenih delovnih mest,
• sredstva projekta, ki so predvidena v finančnem načrtu uporabnika proračuna, ali sredstva za izvajanje posebnega projekta, ki ga je s svojim aktom določila vlada, in jih je zagotovil financer projekta.

(2) Če tako določa poseben zakon, so vir sredstev za del plače za delovno uspešnost iz prejšnjega odstavka lahko tudi večji prihodki, ki nastanejo zaradi večjega obsega opravljenih storitev in niso pridobljeni na trgu ali prihodki za izvajanje nalog, za katere so s posebnim zakonom na področju vzgoje in izobraževanja določena dodatna sredstva. V primeru plačila dela plače za delovno uspešnost iz sredstev, določenih v tem odstavku, ne velja omejitev iz prvega odstavka 33. člena tega zakona.

(3) Pri posameznem uporabniku proračuna se pri določitvi sredstev za osnovne plače iz prve alineje prvega odstavka tega člena upoštevajo podatki o osnovnih plačah za posamezne mesece na ravni proračunskega uporabnika ali organizacijske enote. Na tej podlagi uporabnik proračuna določi obseg sredstev za posamezno obdobje ugotavljanja delovne uspešnosti. Pri določitvi sredstev za osnovne plače se ne upoštevajo sredstva za osnovne plače javnih uslužbencev plačne skupine B in funkcionarjev.

(4) Kot prihranki sredstev za plače posameznega uporabnika proračuna zaradi odsotnosti javnih uslužbencev z dela se štejejo:

• prihranek, ki nastane zaradi razlike med plačo javnega uslužbenca in nadomestilom njegove plače v breme uporabnika proračuna,
• prihranek, ki nastane zaradi nadomestila plače, ki ne bremeni uporabnika proračuna, pri katerem je javni uslužbenec zaposlen,
• prihranek, ki nastane zaradi opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega na podlagi posebnih predpisov na delovnih mestih, za katera so v finančnem načrtu zagotovljena sredstva za delo s polnim delovnim časom,
• prihranek, ki nastane zaradi odsotnosti javnih uslužbencev, za katero le-ti niso upravičeni do nadomestila plače.

(5) Prihranek sredstev v finančnem načrtu uporabnika proračuna zaradi nezasedenih delovnih mest se upošteva, če so delovna mesta v kadrovskem načrtu predvidena za zasedbo in so v finančnem načrtu zagotovljena sredstva za zasedbo teh delovnih mest ter delovna mesta niso zasedena oziroma so zasedena za krajši delovni čas.

(6) Posamezen uporabnik proračuna mora na letni ravni izplačati:

• v celoti obseg sredstev za osnovne plače javnih uslužbencev iz prve alineje prvega odstavka tega člena in
• najmanj 50 odstotkov prihrankov sredstev za plače iz druge alineje prvega odstavka tega člena.

(1) Del plače za delovno uspešnost se izplačuje mesečno, trimesečno ali polletno.

(2) Del plače za delovno uspešnost na podlagi kriterijev in meril določi predstojnik ali poslovodni organ ali oseba, ki je javnemu uslužbencu nadrejena tako, da najprej določi del plače za delovno uspešnost tistim javnim uslužbencem, ki opravljajo dodatno delo ali večji obseg dela zaradi odsotnih javnih uslužbencev ali nezasedenih delovnih mest, iz razlike sredstev pa tistim javnim uslužbencem, ki dosegajo nadpovprečne rezultate v posameznem obdobju.

(3) Del plače za delovno uspešnost iz sredstev projekta se izplača javnim uslužbencem, ki so zaposleni za delo na projektu in javnim uslužbencem, ki opravljajo naloge na projektu.

(4) O izplačilu dela plače za delovno uspešnost se za posamezno obdobje izplačevanja izda obvestilo, v katerem se navedejo:

• celoten obseg sredstev za izplačilo dela plače za delovno uspešnost po virih iz prvega odstavka prejšnjega člena,
• javni uslužbenci, ki prejmejo del plače za delovno uspešnost, z ločeno navedbo javnih uslužbencev, ki prejmejo del plače za delovno uspešnost zaradi opravljanja dodatnega dela ali večjega obsega dela zaradi odsotnih javnih uslužbencev ali nezasedenih delovnih mest in ločeno navedbo javnih uslužbencev, ki prejmejo delovno uspešnost zaradi opravljanja dela na projektu, in
• višina izplačila dela plače za delovno uspešnost za posameznega javnega uslužbenca.

(5) Obvestilo iz prejšnjega odstavka se objavi znotraj uporabnika proračuna oziroma organizacijske enote.

(1) Del plače za delovno uspešnost javnih uslužbencev se lahko izplača največ v višini 30 odstotkov osnovne plače javnega uslužbenca v posameznem mesecu.

(2) Del plače za delovno uspešnost iz sredstev posebnega projekta se lahko izplača največ v višini 50 odstotkov osnovne plače javnega uslužbenca v posameznem mesecu.

(3) Skupno lahko javni uslužbenec prejme izplačilo delovne uspešnosti iz prvega in drugega odstavka tega člena največ v višini 50 odstotkov osnovne plače javnega uslužbenca v posameznem mesecu.

(1) Uporabniki proračuna, ki poleg sredstev za izvajanje javne službe pridobivajo sredstva s prodajo blaga in storitev na trgu, del tako pridobljenih sredstev uporabijo za plačilo dela plače za delovno uspešnost, poleg obsega sredstev iz 31. člena tega zakona.

(2) Vlada določi prihodke od prodaje blaga in storitev na trgu in najnižji ter najvišji obseg sredstev, ki se lahko uporabi za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz prejšnjega odstavka. Vlada lahko določi, da se za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu namenijo tudi nekateri nejavni prihodki za javno službo.

(1) Del sredstev za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu se lahko izplačuje, če so iz tega vira zagotovljena finančna sredstva v okviru stroškov dela.

(2) Uporabnik proračuna lahko uporabi sredstva iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu za plačilo dela plače za delovno uspešnost, če izpolnjuje naslednje pogoje:

1. opravlja storitve javne službe v dogovorjenem obsegu in kakovosti na podlagi sprejetih programov dela, katerih sestavni del je obseg posamezne javne službe, ki ga je potrdil financer in finančni načrt za izvajanje posamezne javne službe, oziroma v skladu s pogodbo o opravljanju storitev javne službe,
2. v letnem poročilu za preteklo leto izkazuje vsaj izravnane prihodke in odhodke za izvajanje javne službe, razen v izjemnih primerih, ki jih določi vlada,
3. v letnem poročilu za preteklo leto izkazuje vsaj izravnane prihodke in odhodke od prodaje blaga in storitev na trgu,
4. ima sprejet celoten program dela in celoten finančni načrt za tekoče leto,
5. ima normative za delitev stroškov, ki nastanejo pri opravljanju javne službe oziroma prodaji blaga in storitev na trgu.

(1) Obseg sredstev, namenjen izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, določi predstojnik ali poslovodni organ po predhodni pridobitvi mnenj reprezentativnih sindikatov.

(2) Kriterije za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu, določi predstojnik ali poslovodni organ v dogovoru z reprezentativnimi sindikati.

(3) Dinamiko izplačil dela plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu določi organ upravljanja uporabnika proračuna na predlog predstojnika ali poslovodnega organa po prehodni pridobitvi mnenja reprezentativnega sindikata.

(4) Javnemu uslužbencu se lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu letno največ v višini šestkratnika vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil uvrščen meseca decembra preteklega leta. Če javni uslužbenec decembra preteklega leta ni bil zaposlen v javnem sektorju, se mu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu letno največ v višini šestkratnika vrednosti plačnega razreda, v katerega se je uvrstil ob zaposlitvi v tekočem letu. V primeru zaposlitve med letom se šestkratnik vrednosti plačnega razreda določi sorazmerno glede na število mesecev zaposlitve v letu.

(5) O izplačilu dela plače za delovno uspešnost iz prejšnjega odstavka se izda obvestilo, ki se objavi znotraj uporabnika proračuna oziroma organizacijske enote.

(1) Javnim uslužbencem pripadajo:

1. položajni dodatek,
2. dodatek za delovno dobo,
3. dodatek za mentorstvo,
4. dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta,
5. dodatek za dvojezičnost,
6. dodatki za manj ugodne delovne pogoje, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, naziva,
7. dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki niso upoštevane v vrednotenju delovnega mesta, naziva,
8. dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času,

9. dodatek za pripravljenost in

10. dodatki za prepovedi in omejitve.

(2) Javnim uslužbencem pripadajo dodatki le v primerih in pod pogoji, določenimi v tem zakonu.

(3) Kadar dodatek ni določen v nominalnem znesku, je osnova za obračun dodatka osnovna plača javnega uslužbenca.

(4) Dodatki iz prvega odstavka tega člena se izplačujejo v višini, določeni z zakonom, podzakonskim aktom ali kolektivno pogodbo za javni sektor. Če je javni uslužbenec zaposlen za krajši delovni čas od polnega, mu dodatki, ki so določeni v nominalnem znesku, pripadajo v ustreznem deležu glede na delovni čas zaposlitve, razen v primeru, ko se dodatki izplačujejo za začeto uro opravljanja dela v določenih pogojih.