(1) Ta zakon določa načrtovanje in ukrepe za spodbujanje digitalne vključenosti prebivalstva Republike Slovenije.

(2) Ta zakon se ne uporablja za zagotavljanje razpoložljivosti in dostopnosti elektronskih komunikacijskih omrežij, ki jih urejajo predpisi o elektronskih komunikacijah.

(1) Namen zakona je povečanje digitalne vključenosti prebivalstva Republike Slovenije ter primerjalni napredek digitalne razvitosti gospodarstva in družbe Republike Slovenije.

(2) Cilji zakona so:

1. krepitev zavesti o prednostih uporabe digitalnih orodij za življenje posameznika in družbo kot celoto ter krepitev zaupanja v digitalne tehnologije,
2. spodbujanje zanimanja za naravoslovno in tehniško znanje, še posebej na področju digitalnih tehnologij (računalniško programiranje, robotika, umetna inteligenca in podobno),
3. krepitev razumevanja digitalnih tehnologij ter njihove odgovorne in varne uporabe,
4. dvig usposobljenosti za uporabo digitalnih kompetenc,
5. povečanje števila zaposlenih z digitalnimi kompetencami,
6. povečanje zanimanja za srednješolske, višješolske in visokošolske programe, ki vključujejo strokovne digitalne kompetence, ter zmanjševanje razlik med spoloma na tem področju,
7. dvig kompetenc podjetnosti v povezavi z digitalnimi tehnologijami in razvoj podjetništva, temelječega na digitalnih kompetencah.

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pomenijo:

1. Digitalna vključenost je možnost posameznikov, da dostopajo do razpoložljive informacijsko-komunikacijske infrastrukture ter digitalnih tehnologij, rešitev in storitev, jih kompetentno in varno uporabljajo, vanje zaupajo in tako aktivno sodelujejo v informacijski družbi.
2. Digitalne kompetence se nanašajo na sposobnost posameznika, da kompetentno in varno uporablja ter soustvarja digitalne tehnologije, rešitve in storitve.
3. Osnovne digitalne kompetence so kompetence za uporabo digitalnih tehnologij in storitev za vsakodnevne potrebe, ki vključujejo varno rabo računalniške opreme, spletnih brskalnikov in elektronske pošte, osnovno upravljanje vsebin in datotek ter njihovo deljenje, znanje osnovnega digitalnega komuniciranja (na primer avdio-video klic), uporabo digitalnega podpisa in elektronske identitete ter zmožnost digitalne interakcije z zasebnimi in javnimi organizacijami (spletno bančništvo, e-storitve javne uprave in javnega sektorja, spletna trgovina in podobno).
4. Zahtevnejše digitalne kompetence so kompetence za uporabo digitalnih tehnologij in storitev za reševanje zapletenih problemov, ki vključujejo urejanje spletnih strani in vsebin, tabelarični in grafični prikaz podatkov, urejanje in uporabo zbirk podatkov, digitalno trženje ter uporabo analitičnih orodij in orodij za projektno vodenje. Med zahtevnejše digitalne kompetence spadajo tudi razvoj enostavnih digitalnih rešitev ter znanje in spretnost učiteljev, da učni proces izvajajo z uporabo digitalnih šolskih učnih gradiv.
5. Strokovne digitalne kompetence so kompetence razvoja digitalnih tehnologij, rešitev in storitev, ki vključujejo računalniško programiranje, izboljšanje digitalne uporabniške izkušnje in kibernetske varnosti, shranjevanje ter obdelavo podatkov in uporabo tehnologij, kot so umetna inteligenca, robotika, internet stvari, visoko zmogljivo računalništvo, 3D tiskanje, obogatena in navidezna resničnost, tehnologija veriženja blokov.
6. Kompetence podjetnosti v povezavi z digitalnimi tehnologijami so kompetence, ki spodbujajo inovativnost, omogočajo prepoznavanje in udejanjanje poslovnih ter drugih priložnosti in ustvarjanje dodane vrednosti s pomočjo digitalnih tehnologij, rešitev ali storitev.
7. Indeks digitalnega gospodarstva in družbe (v nadaljnjem besedilu: indeks DESI) je statistično izveden sestavljeni kazalnik, ki ga je razvila Evropska komisija, da bi ocenila razvoj držav članic Evropske unije v smeri digitalnega gospodarstva in družbe. Združuje niz kazalnikov, ki temeljijo na štirih razsežnostih: človeški kapital, povezljivost, integracija digitalne tehnologije in digitalnih javnih storitev.

(1) Ukrepi za spodbujanje digitalne vključenosti (v nadaljnjem besedilu: ukrepi za spodbujanje) so usmerjeni v ciljne skupine prebivalstva, pri katerih obstaja največje odstopanje od ciljne ravni digitalnih kompetenc, in tiste, pri katerih je mogoče pričakovati, da bo dvig ravni digitalnih kompetenc omogočil največji družbeni napredek.

(2) Z ukrepi za spodbujanje se spodbuja pridobitev ali dvig razvitosti digitalnih kompetenc na tisto stopnjo, ki je potrebna za pričakovano stopnjo digitalne vključenosti posamezne ciljne skupine v sodobne načine komuniciranja, izobraževanja, preživljanja prostega časa, dela, poslovanja, sodelovanja v družbi in uveljavljanja pravic.

Ukrepi za spodbujanje so dostopni vsem pripadnikom posameznih ciljnih skupin, ki se določijo na podlagi meril iz 9. člena tega zakona, pod enakimi pogoji.

Spodbujanje digitalne vključenosti se načrtuje in z ukrepi spodbuja tako, da se z razpoložljivimi finančnimi sredstvi doseže čim večji dvig digitalnih kompetenc pripadnikov posamezne ciljne skupine.

(1) Spodbujanje digitalne vključenosti se načrtuje glede na stopnjo razvitosti digitalnih kompetenc v Republiki Sloveniji in glede na njeno primerljivost s stopnjo razvitosti v primerljivih državah, zlasti državah članicah Evropske unije.

(2) Za mednarodno primerljivost se uporabljajo indeks DESI in drugi mednarodno priznani kazalniki digitalne vključenosti.

(1) Spodbujanje digitalne vključenosti se izvaja na podlagi tega zakona ter drugih resornih politik in ukrepov. Ministrstva se pri oblikovanju resornih politik posvetujejo in sodelujejo z organom, pristojnim za informacijsko družbo (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ).

(2) Pristojni organ se pri načrtovanju spodbujanja digitalne vključenosti in oblikovanju ukrepov, ki jih bo izvajal samostojno, posvetuje z resornimi ministrstvi.

(1) Ukrepi za spodbujanje so usmerjeni v povečanje digitalne vključenosti vseh prebivalcev Republike Slovenije, ki se v ciljne skupine oblikujejo po naslednjih merilih:

1. starost,
2. spol,
3. izobrazba,
4. status aktivnosti (kot so predšolski otroci, šoloobvezni otroci, dijaki srednjih šol, otroci s posebnimi potrebami po predpisih o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, študenti višjih šol po predpisih o višjem strokovnem izobraževanju, študenti študijskih programov prve, druge in tretje stopnje po predpisih o visokem šolstvu, strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, strokovni delavci v višjih strokovnih šolah ter visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, delovno aktivni in neaktivni odrasli po predpisih o urejanju trga dela (v nadaljnjem besedilu: odrasli), osebe, ki prejemajo pokojnino po predpisih o pokojninskem zavarovanju ali od tujega nosilca pokojninskega zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: upokojenci), in invalidi, kot jih opredeljujejo predpisi s področja invalidskega varstva (v nadaljnjem besedilu: invalidi),
5. stopnja urbanizacije območja, v katerem imajo prebivalci stalno ali začasno prebivališče,
6. višina dohodka.

(2) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) ciljne skupine določi v načrtu spodbujanja digitalne vključenosti iz 11. člena tega zakona na podlagi meril iz prejšnjega odstavka.

(3) Vlada ciljne skupine določi na podlagi predhodno izvedene analize o obstoju manj ugodnega položaja posamezne skupine na področju digitalne vključenosti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo pred diskriminacijo.

(1) Vlada pripravi dvoletni načrt spodbujanja digitalne vključenosti, ki ga sprejme pred iztekom obdobja, za katero je bil sprejet prejšnji načrt spodbujanja. Pri pripravi načrta vlada upošteva aktualne statistične podatke, ki jih po vzpostavljeni metodologiji objavljata Statistični urad Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: statistični urad) in statistična služba Evropske unije Eurostat, ter strateške dokumente Republike Slovenije in strateške dokumente Evropske unije.

(2) Pristojni organ pri ugotavljanju potreb po statističnih podatkih s področja digitalne vključenosti redno sodeluje s statističnim uradom.

(3) Načrt spodbujanja določa ciljno raven digitalnih kompetenc za ciljne skupine, ki se določijo na podlagi meril iz 9. člena tega zakona in kombinacijo ukrepov za spodbujanje, ki naj se v naslednjem dveletnem obdobju izvedejo, da bo ta raven dosežena, skupaj z ocenjeno višino sredstev, potrebno za vsako skupino ukrepov za spodbujanje. Ob določanju ciljne ravni digitalne vključenosti posameznih ciljnih skupin se upošteva zlasti načelo mednarodne primerljivosti, ob določanju kombinacije ukrepov za spodbujanje pa zlasti načeli ekonomičnosti ter horizontalnosti in medresorskega sodelovanja.

(4) Sredstva, potrebna za izvajanje načrta spodbujanja, morajo biti upoštevana pri pripravi državnega proračuna. Če v okviru veljavnega državnega proračuna ni mogoče prilagoditi izvajanja načrta spodbujanja, predstojnik pristojnega organa predlaga vladi spremembo načrta spodbujanja.

(5) Podrobnejšo vsebino načrta spodbujanja določi vlada.