(1) Davek oziroma del davka se, poleg primerov iz 101., 105. in 106. člena tega zakona, odpiše tudi:

1. če je davčni zavezanec – fizična oseba umrl in ni zapustil nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko davek izterjal,
2. če ga ni mogoče izterjati od pravne osebe – zavezanca za davek niti iz morebiti predloženega instrumenta zavarovanja niti od njenega pravnega naslednika,
3. če je pravica do izterjave davka zastarala, razen v primeru iz prvega odstavka 126.a člena tega zakona,
4. če je pravica do vračila davka zastarala,
5. v drugih primerih, določenih s tem zakonom.

(2) Davek, ki ga ni mogoče poplačati v skladu z drugim odstavkom 126.a člena tega zakona, se odpiše z dnem pravnomočnosti sklepa o poplačilu oziroma pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršbe na nepremičnine, ki ju izda sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje.

(3) Davčni organ davek ali del davka odpiše tudi v primerih, ko odloči o neizterljivosti dolga.

(4) Z odpisom po tem členu davčna obveznost preneha.

(5) Če se v primerih iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka tega člena kasneje najde premoženje zavezanca za davek, se ponovno vzpostavi obveznost za plačilo odpisanega davka, ki je bil odpisan v skladu s 1. oziroma 2. točko prvega odstavka tega člena.