Ta zakon ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na finančne storitve.

Prihodki od davka na finančne storitve (v nadaljnjem besedilu: davek) pripadajo proračunu Republike Slovenije.

Predmet obdavčitve po tem zakonu so naslednje storitve (v nadaljnjem besedilu: finančne storitve):

1. dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec,
2. izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca,
3. transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti,
4. transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo,
5. storitve zavarovalnih posrednikov in zastopnikov.

(1) Davčni zavezanec ali zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) je vsaka oseba, ki na območju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) izvaja finančne storitve iz 3. člena tega zakona.

(2) Šteje se, da je finančna storitev iz 3. člena tega zakona izvedena na območju Slovenije, če jo izvede oseba, ki ima na območju Slovenije sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, ki izvede storitev, oziroma stalno ali običajno prebivališče.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje, da je finančna storitev iz 3. člena tega zakona izvedena na območju Slovenije tudi, če jo izvede oseba, ki nima sedeža svoje dejavnosti ali poslovne enote, ki izvede storitev, oziroma stalnega ali običajnega prebivališča v Sloveniji, lahko pa v skladu z veljavno zakonodajo neposredno izvaja finančne storitve iz 3. člena tega zakona na območju Slovenije za naročnike oziroma prejemnike storitev, ki imajo sedež dejavnosti, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno prebivališče na območju Slovenije.

(1) Davčna obveznost nastane v trenutku, ko je finančna storitev opravljena.

(2) Šteje se, da je finančna storitev opravljena, ko je zanjo plačano nadomestilo (provizija).

(1) Osnova za davek je nadomestilo (provizija), ki ga je davčni zavezanec prejel kot plačilo v zvezi z opravljeno finančno storitvijo.

(2) Kot provizija iz prejšnjega odstavka se ne štejejo obresti, ki jih je naročnik finančne storitve dolžan plačati davčnemu zavezancu v zvezi z izvedbo dogovorjene finančne storitve, če te obresti ne predstavljajo plačila nadomestila stroškov davčnega zavezanca v zvezi z opravljeno storitvijo.