(1) Osnova za davek je nadomestilo (provizija), ki ga je davčni zavezanec prejel kot plačilo v zvezi z opravljeno finančno storitvijo.

(2) Kot provizija iz prejšnjega odstavka se ne štejejo obresti, ki jih je naročnik finančne storitve dolžan plačati davčnemu zavezancu v zvezi z izvedbo dogovorjene finančne storitve, če te obresti ne predstavljajo plačila nadomestila stroškov davčnega zavezanca v zvezi z opravljeno storitvijo.