(1) Delavec, ki je napoten na začasno čakanje na delo in delodajalec zanj prejema delno povračilo izplačanega nadomestila plače, ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen tistih, ki so drugače urejene v tem zakonu.

(2) V skladu s tem zakonom ima delavec v času začasnega čakanja na delo:

• pravico do nadomestila plače v višini 85% osnove za nadomestilo, ki je določena z zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca,
• pravico in obveznost usposabljanja 20% časa napotitve delavca na začasno čakanje na delo,
• pravico do povračila stroškov prevoza in prehrane v zvezi z obveznostjo usposabljanja pod pogoji in v višini, kot to velja za povračilo stroškov v zvezi z delom,
• obveznost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo.

(3) Če je bila plača delavca znižana zaradi določitve krajšega polnega delovnega časa pri delodajalcu, se za določitev osnove za nadomestilo plače za čas začasnega čakanja na delo upošteva plača oziroma osnova za nadomestilo plače iz zadnjih treh mesecev pred določitvijo krajšega polnega delovnega časa.

(4) Nadomestilo plače, določeno v skladu s prvo alinejo drugega odstavka tega člena, ne sme biti nižje od minimalne plače in ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal.

(5) Če delavec v dogovoru z delodajalcem v času začasnega čakanja na delo izrabi pravico do letnega dopusta, ima pravico do nadomestila v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

(6) Delodajalec pisno obvesti delavca o napotitvi na začasno čakanje na delo v skladu z odločitvijo iz druge in tretje alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 2. člena tega zakona. V obvestilu določi čas začasnega čakanja na delo, možnosti in način poziva delavcu, da se predčasno vrne na delo, nadomestilo plače in obveznost ter vsebino usposabljanja.