(1) Obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki v Sloveniji sprostijo v porabo. Za sprostitev trošarinskih izdelkov v porabo se štejejo:

1. odprema trošarinskih izdelkov iz režima odloga;
2. vnos trošarinskih izdelkov, razen če se zanje po prejemu nadaljuje režim odloga v skladu s tem zakonom;
3. uvoz trošarinskih izdelkov, razen če se zanje po uvozu začne režim odloga v skladu s tem zakonom;
4. vsak zaključek proizvodnje trošarinskih izdelkov izven režima odloga.

(2) Za odpremo trošarinskih izdelkov iz režima odloga se šteje vsaka odprema, ki ni odprema prejemniku, ki v skladu s tem zakonom ali zakonodajo druge države članice lahko prejema trošarinske izdelke v režimu odloga ali, ki ni odprema v izvoz.

(3) Pri vnosu trošarinskih izdelkov se šteje, da so trošarinski izdelki sproščeni v porabo:

1. ko jih prejme pooblaščeni prejemnik ali začasno pooblaščeni prejemnik;
2. ko so prejeti na kraju neposredne dobave v skladu s 27. členom tega zakona, razen če se zanje po prejemu nadaljuje režim odloga v skladu s tem zakonom ali
3. ko so prejeti za namene v skladu s prvim odstavkom 17. člena tega zakona.

(4) Za vnos trošarinskih izdelkov, ki so bili sproščeni v porabo v drugi državi članici, nastane obveznost za obračun trošarine v Sloveniji, razen če so ob vnosu trošarinski izdelki oproščeni plačila trošarine v skladu s tem zakonom:

1. ko jih prejme certificirani prejemnik, ali začasno certificirani prejemnik, ali prejemnik iz 30. člena tega zakona, ali
2. v trenutku vnosa, v primeru nepravilnosti v zvezi z gibanjem trošarinskih izdelkov, sproščenih v porabo, kadar niso bili izvedeni predpisani postopki tega zakona za vnos trošarinskih izdelkov.

(5) Za sprostitev v porabo v Sloveniji se štejeta tudi storjena oziroma ugotovljena nepravilnost pri gibanju trošarinskih izdelkov v režimu odloga v skladu s 26. členom tega zakona in storjena oziroma ugotovljena nepravilnost pri gibanju trošarinskih izdelkov, sproščenih v porabo, v skladu z 31. členom tega zakona. Za nepravilnost se štejejo okoliščine, ki nastanejo med gibanjem trošarinskih izdelkov in niso popolno uničenje in nepovratna popolna ali delna izguba trošarinskih izdelkov, zaradi katerih trošarinski izdelki ne prispejo v namembni kraj.

(6) Za uvoz trošarinskih izdelkov iz 3. točke prvega odstavka tega člena se šteje sprostitev trošarinskih izdelkov v prost promet v skladu s carinsko zakonodajo ali nepravilen vstop trošarinskih izdelkov na ozemlje Unije, razen če je carinski dolg v skladu s točkami (e), (f), (g) in (k) prvega odstavka 124. člena Uredbe 952/2013/EU ugasnil. Obveznost za obračun in plačilo trošarine nastane tako, kot da bi bila trošarina uvozna dajatev, razen v primerih, ko je obveznost za obračun trošarine odložena v skladu s tem zakonom.

(7) Nepravilen vstop trošarinskih izdelkov je vstop trošarinskih izdelkov na ozemlje Unije, ki niso bili dani v postopek sprostitve v prosti promet v skladu s carinsko zakonodajo in za katere je nastal carinski dolg zaradi neizpolnjevanja obveznosti ali pogoja na podlagi prvega odstavka 79. člena Uredbe 952/2013/EU ali bi nastal, če bi za trošarinske izdelke nastala obveznost plačila carine.

(8) Če so trošarinski izdelki v režimu odloga prodani v skladu s prvim odstavkom 15. člena tega zakona oziroma prodani za namene v skladu s prvim odstavkom 17. člena tega zakona, se šteje, da so bili sproščeni v porabo, vendar zanje ne nastane obveznost za obračun trošarine.

(9) Če so bili trošarinski izdelki:

1. v režimu odloga popolnoma uničeni ali popolnoma ali delno nepovratno izgubljeni zaradi nepredvidljivih okoliščin, višje sile ali soglasja za uničenje, ki ga da davčni organ ali delno izgubljeni zaradi njihove narave, se ne šteje, da so bili sproščeni v porabo, in zanje ne nastane obveznost za obračun trošarine v skladu s prvim odstavkom tega člena;
2. sproščeni v porabo v drugi državi članici, med prevozom iz druge države članice v Slovenijo popolnoma uničeni ali popolnoma ali delno nepovratno izgubljeni zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile ali delno izgubljeni zaradi njihove narave, zanje ne nastane obveznost za obračun trošarine v skladu s četrtim odstavkom tega člena.

10. Izdelki se štejejo za popolnoma uničene ali popolnoma ali delno nepovratno izgubljene, kadar jih ni več mogoče uporabiti za prvotni namen. Odtujitev ali kraja trošarinskih izdelkov se ne šteje za nepredvidljive okoliščine oziroma višjo silo. V primeru popolnega uničenja ali popolne ali delne nepovratne izgube trošarinskih izdelkov zaradi nepredvidljivih okoliščin ali višje sile trošarinski zavezanec oziroma prevoznik o tem takoj obvesti davčni organ in predloži ustrezno dokazilo. Davčni organ izda odločbo, v kateri odloči o količini trošarinskih izdelkov, za katere za trošarinskega zavezanca ne nastane obveznost za obračun trošarine.

11. Delna izguba trošarinskih izdelkov zaradi njihove narave iz devetega odstavka tega člena se ne šteje za sprostitev v porabo oziroma zanje ne nastane obveznost za obračun in plačilo trošarine, če količina delne izgube trošarinskih izdelkov ne presega skupnega praga delne izgube za te trošarinske izdelke, razen če je utemeljeno dokazano, da gre za goljufijo ali nepravilnost. Količina delne izgube trošarinskih izdelkov, ki presega skupni prag delne izgube za te trošarinske izdelke, se šteje za sprostitev v porabo in zanjo nastane obveznost za obračun in plačilo trošarine.

12. Trošarina se obračuna od trošarinske osnove z uporabo zneska trošarine ali zneska in stopnje trošarine, ki velja na dan nastanka obveznosti za obračun trošarine.
13. Obveznost za obračun trošarine se lahko prenese od pooblaščenega prejemnika ali pooblaščenega uvoznika na imetnika trošarinskega skladišča oziroma oproščenega uporabnika ob pogojih in na način, določen s tem zakonom.

14. Način dokazovanja uničenja oziroma popolne ali delne nepovratne izgube iz devetega in desetega odstavka ter skupni prag za delno izgubo iz enajstega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za finance.