(1) Delavec je dolžan opravljati drugo delo v primerih:

• zmanjšanja ali povečanja obsega dela v organizacijski enoti,
• uvajanja nove ali izboljšave obstoječe tehnologije ali organizacije dela,
• nadomeščanja drugega delavca,
• nenadne okvare strojev (postrojenj) in drugih sredstev za delo na delovnem mestu,
• izvajanja ukrepov za varnost in zdravje pri delu,
• določenih s kolektivno pogodbo pri delodajalcu,
• za čas začasne dodelitve dela pri drugem delodajalcu v trajanju do 3 mesecev, na podlagi sporazuma med delodajalcema,
• v drugih utemeljenih primerih, ko je potrebno zagotoviti neprekinjenost delovnega procesa in je delo potrebno nujno opraviti, da se prepreči nastanek škode.

(2) Delavec mora biti usposobljen za opravljanje drugega dela iz prejšnjega odstavka in mora biti seznanjen z ukrepi za varnost in zdravje na drugem delu.

(3) Delavec lahko opravlja drugo delo iz 1. odstavka tega člena neprekinjeno največ en mesec, skupaj v koledarskem letu pa največ tri mesece.

(4) Potrebe po opravljanju drugega dela opredeli delodajalec in o tem pisno obvesti delavca v roku, ki ga določa pogodba o zaposlitvi, najkasneje pa 1 dan pred datumom pričetka dela. V izjemnih in utemeljenih primerih delodajalec lahko odredi delo brez predhodnega pisnega obvestila, ki pa ga mora izdati takoj, ko je to mogoče.

(5) Za čas opravljanja drugega dela delavcu pripada plača, ki je zanj ugodnejša.

(6) Če delavec zaradi izrečenega varstvenega ali vzgojnega ukrepa ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je za čas neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela dolžan opravljati tudi delo, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma znanju in zmožnostim. To drugo delo mora ustrezati njegovi zdravstveni zmožnosti. V tem primeru pripada delavcu plača za delo, ki ga dejansko opravlja.