(1) Delavca je mogoče napotiti na delo v drug kraj v primeru, da traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi tri ure ali manj.

(2) Delavke – matere in delavce – samohranilce z otrokom starim do tri leta, ter tiste delavce, ki negujejo težje zdravstveno ali razvojno prizadete otroke, je mogoče napotiti na delo v drug kraj le v primeru, da pot na delo in z dela traja do dve uri. Nega težje prizadetega otroka se izkazuje s predložitvijo potrdila pristojnega Centra za socialno delo.

(3) Na ravni delodajalca se lahko določijo tudi drugi primeri omejitev napotitve na delo v drug kraj.

(4) Delavec mora prejeti pisno obvestilo o napotitvi v drug kraj najmanj tri delovne dni pred napotitvijo.

(5) Delodajalec delavca brez njegovega soglasja ne sme napotiti na opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi v drug kraj, če bi se mu po mnenju zdravnika specialista zaradi vožnje poslabšalo zdravstveno stanje.