(1) Z metodo stopnje čistega dobička se primerja čisti dobiček, ki nastane zaradi povezane transakcije ali transakcij, s primerno osnovo (na primer stroški, prihodki, sredstva). Primerljiva tržna cena se določi na podlagi razmerja med dobičkom in ustrezno osnovo, primeroma stroški, prihodki od prodaje ali sredstvi, v primerljivih transakcijah z nepovezanimi osebami.

(2) Čisti dobiček zavezanca iz povezane transakcije ali povezanih transakcij se ugotavlja s primerjavo čistega dobička, ki ga isti zavezanec ustvari v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah.

(3) Če primerjava iz drugega odstavka tega člena ni možna, se lahko kot vodilo pri ugotavljanju čistega dobička v povezani transakciji ali transakcijah uporabi čisti dobiček, ki ga nepovezana oseba zasluži v primerljivi transakciji ali transakcijah.

(4) Pri uporabi metode stopnje čistega dobička se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:

1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na stopnjo čistega dobička na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.