Ta pravilnik določa način izvajanja 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04, 54/04 - ZDavP-1 in 70/04 - popr.; v nadaljnjem besedilu: ZDDPO-1).

(1) Z metodo primerljivih prostih cen se primerjajo cene, zaračunane za sredstva oziroma storitve povezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: povezana transakcija ali transakcije), s cenami, zaračunanimi za sredstva oziroma storitve nepovezanim osebam (v nadaljnjem besedilu: nepovezana transakcija ali transakcije), v primerljivih okoliščinah. Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo cene primerljivega sredstva oziroma storitve v transakcijah, opravljenih v primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami.

(2) Pri uporabi metode primerljivih prostih cen se šteje, da je nepovezana transakcija primerljiva s povezano transakcijo, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:

1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na ceno na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.

(3) Če je izpolnjen vsaj eden izmed pogojev iz drugega odstavka tega člena, se mora metoda primerljivih prostih cen uporabiti pred vsemi drugimi metodami, ki so določene v 12. členu ZDDPO-1.

(4) Primerljivost povezane in nepovezane transakcije oziroma transakcij se dokazuje na osnovi primerljivosti predmeta transakcije in ostalih dejavnikov oziroma značilnosti, ki opredeljujejo primerljivost v skladu z 8. do 16. členom tega pravilnika.

(5) Metoda primerljivih prostih cen je primerna, če povezana oseba proda sredstvo oziroma storitev, ki je enaka sredstvu oziroma storitvi, ki je bila predmet transakcije med nepovezanimi osebami.

(6) Če se bistveni vplivi razlik med transakcijami ne morejo odpraviti z ustreznimi prilagoditvami, se mora metodo primerljivih prostih cen kombinirati ali nadomestiti z drugimi metodami.

(1) Metoda preprodajnih cen izhaja iz cen, po katerih so sredstva oziroma storitve, ki so bile kupljene od povezane osebe, ponovno prodane nepovezani osebi. Primerljiva tržna cena se določi z zniževanjem prodajne cene, ki jo prodajalec zaračunava nepovezanim osebam za sredstva oziroma storitve, pridobljene v poslih s povezanimi osebami, za ustrezno razliko v ceni.

(2) Primerljivo tržno ceno za sredstva oziroma storitve v transakcijah med povezanimi osebami iz prvega odstavka tega člena predstavlja razlika med preprodajno ceno in preprodajnim dobičkom, zmanjšana za druge stroške, ki so povezani z nakupom omenjenih sredstev oziroma storitev.

(3) Preprodajni dobiček iz drugega odstavka tega člena predstavlja znesek, iz katerega bi preprodajalec želel pokriti prodajne in ostale obratovalne stroške in, ob upoštevanju opravljenih funkcij, porabljenih sredstev in prevzetih tveganj, ustvaril primeren dobiček.

(4) Preprodajni dobiček preprodajalca se lahko ugotovi s primerjavo preprodajnega dobička, ki ga isti preprodajalec zasluži s kupljenimi in prodanimi sredstvi oziroma storitvami v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah.

(5) Preprodajni dobiček, ki ga zasluži nepovezana oseba v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah, se lahko uporabi kot vodilo pri ugotavljanju višine preprodajnega dobička preprodajalca v povezani transakciji ali transakcijah.

(6) Pri uporabi metode preprodajnih cen se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:

1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na preprodajni dobiček na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.

(1) Metoda dodatka na stroške temelji na stroških, ki so nastali dobavitelju sredstev oziroma storitev v povezani transakciji. Primerljiva tržna cena se določi z dodatkom ustrezne razlike v ceni (dobička) na stroške nakupa ali proizvodnje sredstev oziroma stroške storitev pri prodajalcu.

(2) Dodatek na stroške iz prvega odstavka tega člena je dodatek, ki se meri oziroma ugotavlja glede na marže, izračunane po neposrednih in posrednih stroških, ki jih prevzame tisti, ki zagotavlja sredstva oziroma storitve v povezani transakciji ali transakcijah.

(3) Dodatek na stroške dobavitelja v povezani transakciji se ugotovi s primerjavo dodatka na stroške, ki ga isti dobavitelj zasluži v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah. Pri tem mora biti stroškovna osnova v transakcijah, ki so predmet primerjave, primerljiva. Če se pri osebah, ki so opravile transakcije, ki so predmet primerjave, uporabljajo različna računovodska načela in standardi, je potrebno narediti prilagoditve in uskladitve, tako da se lahko primerjajo stroški oziroma stroškovne osnove, ki so ugotovljeni na enak ali primerljiv način.

(4) Dodatek na stroške, ki ga zasluži nepovezana oseba v primerljivi transakciji ali transakcijah, se lahko uporabi kot vodilo pri ugotavljanju višine dodatka na stroške iz prvega odstavka tega člena. Pri tem mora biti stroškovna osnova v transakcijah, ki so predmet primerjave, primerljiva. Če se pri osebah, ki so opravile transakcije, ki so predmet primerjave, uporabljajo različna računovodska načela in standardi, je potrebno narediti prilagoditve in uskladitve, tako da se lahko primerjajo stroški oziroma stroškovne osnove, ki so ugotovljeni na enak ali vsaj primerljiv način.

(5) Pri uporabi metode dodatka na stroške se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:

1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na dodatek na stroške na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.

(1) Metoda porazdelitve dobička je metoda, s katero se ugotovi znesek dobička (v nadaljnjem besedilu: kombinirani dobiček) povezanih oseb iz povezane transakcije ali povezanih transakcij in nato razdeli ta dobiček med povezane osebe na podlagi ekonomsko veljavne osnove in ta predstavlja približek delitve dobička, ki bi bil pričakovan in bi nastal v transakciji med nepovezanimi osebami pod tržnimi pogoji.

(2) Znesek kombiniranega dobička iz prvega odstavka tega člena je lahko celoten dobiček iz povezane transakcije ali povezanih transakcij. Del kombiniranega dobička je lahko tudi preostali dobiček, ki predstavlja dobiček, ki se ne more takoj pripisati udeležencem v povezani transakciji ali povezanih transakcijah.

(3) Ugotovljeni prispevek vsake osebe, na podlagi katerega se kombinirani dobiček iz drugega odstavka tega člena deli med povezane osebe, se ugotovi s primerjavo opravljenih funkcij, porabljenih sredstev in prevzetih tveganj v skladu z 10. do 13. členom tega pravilnika in/ali na podlagi podatkov, ki prikazujejo, kako bi nepovezane osebe, ki izvajajo primerljive funkcije, ugotovile prispevek posameznega podjetja v podobnih okoliščinah.

(4) Kombinirani dobiček se nato razdeli med povezane osebe v transakciji v skladu z njihovim relativnim prispevkom, ugotovljenim v skladu s tretjim odstavkom tega člena.

(1) Z metodo stopnje čistega dobička se primerja čisti dobiček, ki nastane zaradi povezane transakcije ali transakcij, s primerno osnovo (na primer stroški, prihodki, sredstva). Primerljiva tržna cena se določi na podlagi razmerja med dobičkom in ustrezno osnovo, primeroma stroški, prihodki od prodaje ali sredstvi, v primerljivih transakcijah z nepovezanimi osebami.

(2) Čisti dobiček zavezanca iz povezane transakcije ali povezanih transakcij se ugotavlja s primerjavo čistega dobička, ki ga isti zavezanec ustvari v primerljivi nepovezani transakciji ali transakcijah.

(3) Če primerjava iz drugega odstavka tega člena ni možna, se lahko kot vodilo pri ugotavljanju čistega dobička v povezani transakciji ali transakcijah uporabi čisti dobiček, ki ga nepovezana oseba zasluži v primerljivi transakciji ali transakcijah.

(4) Pri uporabi metode stopnje čistega dobička se šteje, da je transakcija primerljiva nepovezana transakcija, če je izpolnjen vsaj eden izmed naslednjih pogojev:

1. nobena od razlik med transakcijami, ki jih primerjamo, ali med osebami, ki so udeležene v teh transakcijah, ne more bistveno vplivati na stopnjo čistega dobička na prostem trgu;
2. obstaja možnost, da se bistveni vplivi teh razlik odpravijo z ustreznimi prilagoditvami.

(1) Pri določanju primerljivih tržnih cen mora zavezanec uporabiti metodo primerljivih prostih cen ali metodo preprodajnih cen ali metodo dodatka na stroške prednostno pred drugimi metodami.

(2) Če uporaba metod iz prvega odstavka tega člena zaradi upravičenih razlogov ni možna, lahko zavezanec, pri določanju primerljive tržne cene, uporabi metodo porazdelitve dobička ali metodo stopnje čistega dobička ali katerokoli drugo metodo, s katero lahko določi primerljivo tržno ceno.