(1) Pri določanju primerljivih tržnih cen mora zavezanec uporabiti metodo primerljivih prostih cen ali metodo preprodajnih cen ali metodo dodatka na stroške prednostno pred drugimi metodami.

(2) Če uporaba metod iz prvega odstavka tega člena zaradi upravičenih razlogov ni možna, lahko zavezanec, pri določanju primerljive tržne cene, uporabi metodo porazdelitve dobička ali metodo stopnje čistega dobička ali katerokoli drugo metodo, s katero lahko določi primerljivo tržno ceno.