Ta zakon ureja pogoje za opravljanje zdravniške službe, zasebno zdravniško službo, pravice in dolžnosti zdravnikov pri opravljanju zdravniške službe ter določa pristojnosti in naloge upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil ter v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjeno z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES), v delu, ki se nanaša na usposabljanje zdravnikov, občasno opravljanje storitev in znanje jezika.

Zdravnica in zdravnik ter doktorica dentalne medicine in doktor dentalne medicine (v nadaljnjem besedilu: zdravnik) opravljajo zdravstveno dejavnost kot zdravniško službo v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost, in tem zakonom.

Zdravnik je temeljni odgovorni nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti.

Zdravnik mora pri uresničevanju svojih pravic, svoboščin in dolžnosti vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost izvajanja zdravniške službe ter ugled zdravniškega poklica.

Zdravnik je pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši.

Zdravnik se mora pri svojem delu ravnati po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah.

Zaposleni zdravnik sodeluje pri odločanju o sestavi delovne skupine, za katere strokovno delo je odgovoren.

Zdravniška služba je poklicna dejavnost zdravnikov, ki temelji na spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah.

Zdravniška služba obsega:

1. pregled na prisotnost ali odsotnost telesnih ali duševnih bolezni, poškodb ali anomalij;
2. presojo stanja iz prejšnje točke s pomočjo medicinsko-diagnostičnih sredstev;
3. zdravljenje, habilitacijo oziroma rehabilitacijo;
4. preprečevanje bolezni, vzgojo in svetovanje;
5. skrb za reproduktivno zdravje prebivalstva;
6. predpisovanje zdravil in zdravstvenih pripomočkov;
7. obdukcijo mrtvih;
8. izdajanje zdravniških spričeval in zdravniških potrdil;
9. druga dela v skladu s posebnimi predpisi.

Zdravniško službo smejo v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo samostojno opravljati zdravniki specialisti, doktorji dentalne medicine in doktorji dentalne medicine specialisti, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje.

(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)

Zdravniki specialisti smejo opravljati zdravniško službo v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo, če so si pridobili strokovni naslov doktorice ali doktorji medicine z navedbo specialnosti in izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Doktorji dentalne medicine smejo opravljati zdravniško službo v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo, če so si pridobili strokovni naslov doktorice ali doktorji dentalne medicine oziroma doktorji dentalne medicine specialisti, če so si pridobili strokovni naslov doktorice ali doktorji dentalne medicine z navedbo specialnosti in izpolnjujejo z zakonom določene pogoje.

Zdravniška služba se opravlja na zdravniških delovnih mestih v okviru mreže javne zdravstvene službe in izven nje.

Zdravniška delovna mesta v mreži javne zdravstvene službe se razporedijo po območjih in po specialističnih področjih tako, da se zagotovi prebivalcem čim bolj enaka dostopnost do kakovostnih zdravstvenih storitev.

Zdravniška delovna mesta se v mreži javne zdravstvene službe razporedijo po strokovnih področjih:

• v javnih zdravstvenih zavodih;
• v oddelkih medicinskih fakultet;
• pri drugih pravnih ali fizičnih osebah s koncesijo (v nadaljnjem besedilu: koncesionar).

Razpored zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe določi minister, pristojen za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister).

Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zbornica) v zvezi z razporedom zdravniških delovnih mest v mreži javne zdravstvene službe:

• spremlja zasedenost zdravniških delovnih mest;
• nezaposlenim zdravnikom posreduje informacije o prostih zdravniških delovnih mestih, delodajalcem pa informacije o nezaposlenih zdravnikih;
• daje mnenja k podeljevanju koncesij zasebnim zdravnikom;
• v skladu s potrebami in starostno strukturo zdravnikov posameznih strok načrtuje in odobrava specializacije.

Vsako objavo prostega zdravniškega delovnega mesta zdravnika je treba hkrati s prijavo zavodu za zaposlovanje posredovati zbornici.

Zdravnik sme samostojno opravljati zdravniško službo, če poleg pogojev, določenih z delovno-pravnimi in drugimi predpisi, izpolnjuje še posebne pogoje, določene s tem zakonom.

Zdravnik mora:

• imeti ustrezno izobrazbo in usposobljenost (kvalifikacija),
• biti vpisan v register zdravnikov,
• imeti dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju (v nadaljnjem besedilu: licenca).

Ne glede na prejšnji člen sme zdravnik s strokovnim izpitom samostojno opravljati vse dejavnosti, ki so navedene v programu pripravništva za poklic zdravnik, ter v obsegu teh dejavnosti predpisovati zdravila in medicinske pripomočke.

Izvajalci javne zdravstvene službe morajo v primeru nezasedenih zdravniških mestih ponuditi zaposlitev zdravnikom z opravljenim strokovnim izpitom.

Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, uporablja slovenski jezik.

Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom izobraževalne ustanove, ki je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, pooblaščena za preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena izobraževalna ustanova) o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika ob prijavi na strokovni izpit.

Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.

Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:

• stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2,
• zahtevnost delovnega mesta,
• način dela.

Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.

Znanje jezika iz četrtega in petega odstavka tega člena se preverja pri pooblaščeni izobraževalni ustanovi. Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika krije zdravnik.

Pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravnike, ki ga sprejme pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje zbornica.

Izvajalci javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega oziroma petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku lahko omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.

Zdravnik pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter specializacijo, ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.

Doktor dentalne medicine pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze, ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor dentalne medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je opravil:

• doktor dentalne medicine: pripravništvo in strokovni izpit,
• doktor dentalne medicine specialist: specializacijo ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.

Potrdila o pridobljenih kvalifikacijah iz prvega in drugega odstavka tega člena izdaja ministrstvo, pristojno za zdravje. Vrsto in postopek izdajanja potrdil podrobneje določi minister.

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se zdravniku oziroma doktorju dentalne medicine v skladu z zakonom, ki ureja postopek priznavanja kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev, prizna kvalifikacija, če jo je pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji v skladu z njenimi predpisi.

Minimalne pogoje usposobljenosti in pridobljenih pravic iz Direktive 2005/36/ES za zdravnike določi minister.

Ne glede na določbe 10. člena tega zakona zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist, državljan države članice Evropske unije, države Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravstvene storitve v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji na podlagi prijave opravlja zdravstvene storitve občasno ali začasno v skladu z Direktivo 2005/36/ES, če te niso v nasprotju s tem zakonom in drugimi predpisi s področja zdravstvenega varstva. Za postopek obravnave prijave in dokazil, ki jih je treba priložiti k prijavi, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.

Ponudnik storitev vloži prijavo za občasno oziroma začasno opravljanje zdravstvenih storitev pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, pred prvim opravljanjem zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji in vsakokrat, ko se bistveno spremenijo njegove okoliščine za opravljanje storitev.

Prijavi iz prejšnjega odstavka se priloži:

• potrdilo o državljanstvu ponudnika storitev;
• potrdilo, da ponudnik storitev izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvenih storitev v skladu s predpisi države sedeža in da mu ob izdaji potrdila opravljanje teh storitev ni prepovedano, niti začasno;
• dokazila o poklicnih kvalifikacijah;
• potrdilo o nekaznovanosti in potrdilo o tem, da ponudniku storitev niti začasno niti dokončno niso odvzete pravice do opravljanja poklica;
• izjava ponudnika storitev o znanju jezika iz 11. člena tega zakona.

Ministrstvo, pristojno za zdravje, popolno prijavo pošlje zbornici, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register zdravnikov. Začasna registracija velja za čas veljavnosti prijave ponudnika storitev.

Ne glede na prejšnji člen se pred prvim opravljanjem zdravniške službe preveri poklicna kvalifikacija ponudnika storitev zaradi preprečitve resne škode za zdravje ali varnosti prejemnika storitev in če ponudnik storitev ni upravičen do avtomatičnega priznavanja poklicnih kvalifikacij v skladu z Direktivo 2005/36/ES in zakonom, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.

Poklicna kvalifikacija iz prejšnjega odstavka se preveri po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.

Za vse postopke glede prijave ponudnika storitev, uporabe poklicnega naziva ponudnika storitev, upravnega sodelovanja in podatkov, sporočenih prejemnikom storitev, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.

Oseba, ki je pridobila strokovni naslov doktorica ali doktor dentalne medicine, ali ji je bila izdana odločba o enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktorica ali doktor dentalne medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, se zaposli kot pripravnik. Pripravništvo traja eno leto in se konča s strokovnim izpitom.

Vsebino in potek pripravništva s strokovnim izpitom predpiše minister v sodelovanju z zbornico.

Oseba, ki je pridobila strokovni naziv doktorica ali doktor medicine, ali je bila izdana odločba o enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktorica ali doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja, se zaposli kot pripravnik. Pripravništvo traja šest mesecev in se konča s strokovnim izpitom.

Vsebino in potek programa pripravništva s strokovnim izpitom predpiše minister na predlog zbornice..

Doktorji dentalne medicine pripravniki in zdravniki pripravniki smejo opravljati zdravniško službo, za katero se usposabljajo, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja.

Zdravnik oziroma doktor dentalne medicine, ki je opravil strokovni izpit, se lahko specializira na posameznem strokovnem področju. Specializacija se konča s specialističnim izpitom.

Zdravniku se lahko v program specializacije delno ali v celoti všteva tudi drugo izobraževanje oziroma usposabljanje ali delo, če je bilo to v tem času v skladu s programom specializacije, ki velja v Republiki Sloveniji. V primeru specializacij, ki so navedene v Direktivi 2005/36/ES, vštevanje izobraževanja oziroma usposabljanja ne sme presegati ene polovice obdobja, ki je določeno kot minimalno v skladu z Direktivo 2005/36/ES.

Vsebine specializacij pripravi Slovensko zdravniško društvo , sprejme pa zbornica v soglasju z ministrom.

Vrste in trajanje specializacij in postopek opravljanja specialističnega izpita ter postopek imenovanja izpitne komisije določi zbornica v soglasju z ministrom.

Programi specializacij morajo biti po vsebini primerljivi s programi drugih držav članic Evropske unije, če ti obstajajo, in smejo biti največ eno leto daljši od obdobja, ki je določeno kot minimalno v skladu z Direktivo 2005/36/ES.

Specializacijo odobri zdravnikom zbornica na podlagi javnega razpisa, ki se izvede za posamezna območja, določena s predpisi o zdravstvenem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: regija). Razpisne pogoje, postopek razpisa in odobritve specializacije določi zbornica v soglasju z ministrom.

Za razpisane specializacije v posameznih regijah, ki so ostale nezasedene, ostane razpis odprt do popolnitve prostih mest, vendar največ do 30 dni pred objavo novega razpisa.

Specializant lahko samo enkrat po odobritvi specializacije zaprosi za odobritev druge specializacije.

Specializantu, ki ne opravlja specializacije v skladu s programom, ali ki ne začne specializacije do dneva, določenega v sklepu o začetku ali v sklepu o odlogu začetka specializacije, ali ki brez opravičljivega razloga prekine specializacijo ali ne konča specializacije v predvidenem roku, zbornica izda odločbo o trajnem prenehanju specializacije. Specializant, ki mu je bila izdana odločba o trajnem prenehanju specializacije, se lahko na nov razpis specializacij ponovno prijavi za enako ali drugo vrsto specializacije.

Za postopek pritožbe se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Tri leta po sprejetju nove specializacije zbornica zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let delal na specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije, in je opravil vse s programom specializacije s tega področja predpisane posege, poleg naziva specialista te specialnosti, za katerega je opravil specializacijo in specialistični izpit, podeli tudi naziv specialista in licenco z novega področja.

Zdravniku specialistu, ki je opravil specializacijo in specialistični izpit na področju, za katerega se ne more oziroma ne more več podeliti specialistični naslov, zbornica prizna specialistični naslov na strokovnem področju, ki je vsebinsko najbližje vsebini opravljene specializacije, in podeli licenco, če je opravil s programom te specializacije predpisane posege.

Način podelitve specialističnega naslova in licence iz tega člena predpiše zbornica v soglasju z ministrom.

Veljavnost v tujini opravljene specializacije, ki po vsebini in trajanju ustreza zahtevam iz 17. člena tega zakona, se prizna po postopku in na način, ki ga določi zbornica v soglasju z ministrom.

(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)

Zdravniki specializanti smejo opravljati zdravniško službo, za katero specializirajo, le pod vodstvom in z odgovornostjo mentorja.

Ne glede na prejšnji odstavek lahko specializant med specializacijo samostojno opravlja tista dela in storitve, za katere je pridobil ustrezno znanje, izkušnje in veščine, kar s podpisom potrdi mentor na listu specializanta. Specializant je odgovoren za opravljanje teh del in storitev.

Minister na predlog zbornice predpiše organizacijske, kadrovske, materialne in druge pogoje, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci zdravstvene dejavnosti za izvajanje pripravništva in specializacij. V tem predpisu se določijo tudi merila za določitev trajanja izpolnjevanja pogojev.

Minister na predlog zbornice s sklepom pooblasti izvajalce iz prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: pooblaščeni izvajalci) za izvajanje vrste in obsega pripravništva in specializacij. V sklepu določi tudi število delovnih mest za usposabljanje zdravnikov in obdobje veljavnosti pooblastila.

Če se v postopku strokovnega ali upravnega nadzora ugotovi, da pooblaščeni izvajalec ni izvedel naloženih ukrepov za odpravo pomanjkljivosti, mu minister na podlagi obrazloženega predloga zbornice lahko s sklepom odvzame pooblastilo pred potekom časa, za katerega je bilo podeljeno.

Pooblaščeni izvajalci morajo pripravnikom in specializantom omogočiti usposabljanje v okviru števila odobrenih delovnih mest za usposabljanje zdravnikov.

Usposabljanje specializanta se izvaja pri pooblaščenih izvajalcih v regiji, za katero je bil izveden javni razpis. Zunaj regije pa se izvaja, če v njej za to specializacijo ni pooblaščenega izvajalca ali če pooblaščeni izvajalec nima prostega delovnega mesta za tako usposabljanje.

Specializant se zaposli za čas trajanja specializacije praviloma v javnem zdravstvenem zavodu, ki ga na podlagi meril iz predpisa iz 21. člena tega zakona določi zbornica, in sicer v regiji, za katero opravlja specializacijo.

Pogodba o zaposlitvi poleg splošnih pogojev iz zakona, ki ureja delovna razmerja, in kolektivne pogodbe vsebuje najmanj:

• vrsto specializacije,
• trajanje specializacije,
• program specializacije,
• obveznosti specializanta glede povračila stroškov iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona.

V času kroženja pri pooblaščenem izvajalcu specializant do delodajalca nima nobenih delovnih obveznosti, ohrani pa vse pravice iz delovnega razmerja.

Pooblaščeni izvajalci zbornici sporočajo:

• seznam prostih in zasedenih delovnih mest za usposabljanje zdravnikov;
• seznam mentorjev;
• seznam zaposlenih pripravnikov in specializantov ter predviden zaključek njihovega usposabljanja.

Plače in nadomestila pripravnikov v mreži javne zdravstvene službe, tudi državljanov držav članic Evropske unije, se zagotavljajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Sredstva za specializacije zdravnikov za mrežo javne zdravstvene službe se zagotavljajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Višino sredstev za plače in nadomestila specializantov in druge stroške v zvezi s programom specializacij se opredeli z letnim načrtom na podlagi dogovora med ministrstvom, pristojnim za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), zbornico in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Sredstva za plače specializantov in druge s pogodbo dogovorjene stroške v zvezi s specializacijo javnemu zdravstvenemu zavodu oziroma pooblaščenemu izvajalcu, pri katerem se bo specializant zaposlil, zagotovi zavod.

Specializant, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja pri izvajalcu zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe v okviru regije, za katero je opravljal specializacijo, za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije in specializant, ki mu je bila v skladu s tretjim odstavkom 18. člena tega zakona izdana odločba o trajnem prenehanju specializacije, mora zavodu povrniti vse stroške, nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

Mentorje imenuje zbornica na predlog pooblaščenega izvajalca.

Mentor:

• vodi usposabljanje zdravnika v skladu s programom ter dosežki znanosti in strokovno preverjenimi metodami;
• nudi zdravniku organizacijsko in strokovno pomoč, ki je potrebna za dosego zahtevanega znanja na področju, za katerega je kot mentor odgovoren;
• mora biti zdravniku zgled strokovno in etično neoporečnega ravnanja z bolnikom in dobrega kolegialnega odnosa med zdravniki in medicinskim osebjem;
• vodi podatke o strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju zdravnika in jih posreduje zbornici.

Mentor ima pravico do ustreznih pogojev za delo.

Mentor sme odkloniti delo z zdravnikom, ki kljub opozorilu ne izvaja ali malomarno izvaja program usposabljanja.

Pogoje za opravljanje mentorstva določi zbornica v soglasju z ministrom.