Ta zakon ureja pogoje za opravljanje zdravniške službe, zasebno zdravniško službo, pravice in dolžnosti zdravnikov pri opravljanju zdravniške službe ter določa pristojnosti in naloge upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil ter v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjeno z Delegiranim sklepom Komisije (EU) 2016/790 z dne 13. januarja 2016 o spremembi Priloge V k Direktivi 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede dokazil o formalnih kvalifikacijah in nazivov programov usposabljanja (UL L št. 134 z dne 24. 5. 2016, str. 135), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES), v delu, ki se nanaša na usposabljanje zdravnikov, občasno opravljanje storitev in znanje jezika.

Zdravnik uporablja pri opravljanju zdravniške službe slovenski jezik, na dvojezičnem mešanem območju italijanske in madžarske narodne skupnosti pa uporablja tudi italijanski oziroma madžarski jezik.
Znanje jezika se dokazuje s spričevalom o končani srednji šoli ali s potrdilom izobraževalnega zavoda.
(Opomba: glej tudi 6. člen ZOZPEU)
Zdravnik, ki opravlja zdravniško službo, uporablja slovenski jezik.
Znanje slovenskega jezika se dokazuje z dokazilom o zaključeni srednji šoli v slovenskem jeziku v Republiki Sloveniji ali s potrdilom izobraževalne ustanove, ki je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, pooblaščena za preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega oziroma tujega jezika (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena izobraževalna ustanova) o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika ob prijavi na strokovni izpit.
Ne glede na prejšnji odstavek zdravnik, ki je poklicno kvalifikacijo pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji, dokazuje znanje slovenskega jezika v postopku vpisa v register zdravnikov pri zbornici.
Izvajalci zdravstvene dejavnosti za posamezno delovno mesto določijo potrebno stopnjo znanja slovenskega jezika. Pri pripravi akta iz prejšnjega stavka upoštevajo:
– stopnje znanja po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira, pri čemer se kot najnižjo stopnjo znanja določi raven B2,
– zahtevnost delovnega mesta,
– način dela.
Ne glede na prejšnji odstavek se za zdravnike, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
Znanje jezika iz četrtega in petega odstavka tega člena se preverja pri pooblaščeni izobraževalni ustanovi. Stroške preizkusa znanja slovenskega jezika krije zdravnik.
Pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravnike, ki ga sprejme pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje zbornica.
Izvajalci javne zdravstvene službe zagotovijo, da se na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, bolniku zagotovi pravica do sporazumevanja z zdravniki v italijanskem ali madžarskem jeziku na stopnji znanja iz četrtega oziroma petega odstavka tega člena. Pravica iz prejšnjega stavka se bolniku lahko omogoči v najbližji bolnišnici, ki leži zunaj območja občin, v katerih živi avtohtona narodna skupnost, kadar na tem območju ni takšne ustanove.

Zdravnik pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je po končanem najmanj šestletnem ali 5.500 ur trajajočem univerzitetnem študiju s teoretičnim in praktičnim izobraževanjem na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: medicinska fakulteta) pridobil diplomo ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je opravil specializacijo ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.
Doktor dentalne medicine pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je po končanem najmanj petletnem univerzitetnem študiju s teoretičnim in praktičnim izobraževanjem na medicinski fakulteti pridobil diplomo ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze, ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor dentalne medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je opravil:
– doktor dentalne medicine: pripravništvo in strokovni izpit,
– doktor dentalne medicine specialist: specializacijo ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.
Potrdila o pridobljenih kvalifikacijah iz prvega in drugega odstavka tega člena izdaja ministrstvo, pristojno za zdravje. Vrsto in postopek izdajanja potrdil podrobneje predpiše minister.
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se zdravniku oziroma doktorju dentalne medicine, skladno s posebnim zakonom, ki ureja postopek priznavanja kvalifikacij, prizna kvalifikacija, če jo je pridobil v drugi državi članici Evropske unije v skladu z njenimi predpisi.
Zdravnik pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je v Republiki Sloveniji opravil strokovni izpit ter specializacijo, ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.
Doktor dentalne medicine pridobi kvalifikacijo za samostojno opravljanje dela, če je zaključil izobraževanje na medicinski fakulteti v Republiki Sloveniji ali pridobil potrdilo o nostrifikaciji diplome tuje univerze, ali mu je bila izdana odločba o enakovrednosti tujega naslova s slovenskim strokovnim naslovom doktor dentalne medicine, pridobljena v postopku priznavanja po zakonu, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja in je opravil:
– doktor dentalne medicine: pripravništvo in strokovni izpit,
– doktor dentalne medicine specialist: specializacijo ali mu je bil v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini.
Potrdila o pridobljenih kvalifikacijah iz prvega in drugega odstavka tega člena izdaja ministrstvo, pristojno za zdravje. Vrsto in postopek izdajanja potrdil podrobneje določi minister.
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se zdravniku oziroma doktorju dentalne medicine v skladu z zakonom, ki ureja postopek priznavanja kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev, prizna kvalifikacija, če jo je pridobil v drugi državi članici Evropske unije, državi Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarski konfederaciji v skladu z njenimi predpisi.

Minister, pristojen za zdravje, objavi sezname dokazil kvalifikacij, ki jih zdravnikom podeljujejo države članice Evropske unije in države, s katerimi je Evropska unija sklenila pogodbo o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij.
Minimalne pogoje usposobljenosti in pridobljenih pravic iz Direktive 2005/36/ES za zdravnike določi minister.

Ne glede na določbo 10. člena tega zakona zdravnik specialist, državljan države članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravniško službo in svoj poklic v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji opravlja zdravniško službo občasno ali priložnostno v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjeno z Uredbo Komisije (ES) št. 1430/2007 z dne 5. decembra 2007 o spremembi prilog II in III k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 320 z dne 6. 12. 2007, str. 3) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES).
Občasna oziroma priložnostna narava opravljanja zdravniške službe iz prejšnjega odstavka se oceni za vsak primer posebej glede na trajanje, pogostost, rednost in stalnost opravljanja zdravstvenih storitev.
Pred prvim opravljanjem občasne oziroma priložnostne zdravniške službe mora ponudnik storitev to prijaviti ministrstvu, pristojnemu za zdravje.
Prijava, ki jo ponudnik storitev lahko odda pisno ali elektronsko, mora vsebovati:
– potrdilo o državljanstvu;
– potrdilo, da ponudnik storitev v skladu s predpisi države sedeža lahko opravlja svoj poklic in zdravstvene storitve ter da mu v trenutku izdaje potrdila ni prepovedano niti začasno izvajanje teh zdravstvenih storitev;
– dokazila o poklicnih kvalifikacijah;
– podatke o zavarovalnem kritju ali drugih načinih osebnega ali kolektivnega zavarovanja v zvezi s poklicno odgovornostjo.
Po prejemu popolne prijave ministrstvo, pristojno za zdravje, obvesti zbornico, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register zdravnikov.
Prijavo je treba podaljšati ob prvem občasnem opravljanju zdravniške službe v Republiki Sloveniji v posameznem koledarskem letu, če je ponudnik storitev že opravljal te storitve v Republiki Sloveniji.
Ponudnik storitev prevzema za svoje delo etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost po predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji za zdravnike.
Po končanem opravljanju občasne oziroma priložnostne zdravniške službe zbornica izbriše ponudnika storitev iz registra, razen če je vložena vloga za podaljšanje prijave iz šestega odstavka tega člena.
Ne glede na določbe 10. člena tega zakona zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist, državljan države članice Evropske unije, države Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije (v nadaljnjem besedilu: država sedeža), ki opravlja zdravstvene storitve v skladu s predpisi države sedeža (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev), lahko v Republiki Sloveniji na podlagi prijave opravlja zdravstvene storitve občasno ali začasno v skladu z Direktivo 2005/36/ES, če te niso v nasprotju s tem zakonom in drugimi predpisi s področja zdravstvenega varstva. Za postopek obravnave prijave in dokazil, ki jih je treba priložiti k prijavi, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Ponudnik storitev vloži prijavo za občasno oziroma začasno opravljanje zdravstvenih storitev pri ministrstvu, pristojnem za zdravje, pred prvim opravljanjem zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji in vsakokrat, ko se bistveno spremenijo njegove okoliščine za opravljanje storitev.
Prijavi iz prejšnjega odstavka se priloži:
– potrdilo o državljanstvu ponudnika storitev;
– potrdilo, da ponudnik storitev izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvenih storitev v skladu s predpisi države sedeža in da mu ob izdaji potrdila opravljanje teh storitev ni prepovedano, niti začasno;
– dokazila o poklicnih kvalifikacijah;
– potrdilo o nekaznovanosti in potrdilo o tem, da ponudniku storitev niti začasno niti dokončno niso odvzete pravice do opravljanja poklica;
– izjava ponudnika storitev o znanju jezika iz 11. člena tega zakona.
Ministrstvo, pristojno za zdravje, popolno prijavo pošlje zbornici, ki ponudnika storitev začasno vpiše v register zdravnikov. Začasna registracija velja za čas veljavnosti prijave ponudnika storitev.

Ponudnik storitev opravlja zdravniške storitve iz prejšnjega člena z nazivom poklica, ki se uporablja v Republiki Sloveniji.
Ne glede na prejšnji člen se pred prvim opravljanjem zdravniške službe preveri poklicna kvalifikacija ponudnika storitev zaradi preprečitve resne škode za zdravje ali varnosti prejemnika storitev in če ponudnik storitev ni upravičen do avtomatičnega priznavanja poklicnih kvalifikacij v skladu z Direktivo 2005/36/ES in zakonom, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Poklicna kvalifikacija iz prejšnjega odstavka se preveri po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.
Za vse postopke glede prijave ponudnika storitev, uporabe poklicnega naziva ponudnika storitev, upravnega sodelovanja in podatkov, sporočenih prejemnikom storitev, se uporablja zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev.

Zdravnik oziroma doktor dentalne medicine, ki je opravil strokovni izpit, se lahko specializira na posameznem strokovnem področju. Specializacija se konča s specialističnim izpitom.
Zdravniku se lahko v program specializacije delno ali v celoti všteva tisti del programa opravljenega pripravništva, ki po vsebini ustreza programu specializacije.
Zdravniku se lahko v program specializacije delno ali v celoti všteva tudi drugo izobraževanje oziroma usposabljanje ali delo, če je bilo to v tem času v skladu s programom specializacije, ki velja v Republiki Sloveniji. V primeru specializacij, ki so navedene v Direktivi 2005/36/ES, vštevanje izobraževanja oziroma usposabljanja ne sme presegati ene polovice obdobja, ki je določeno kot minimalno v skladu z Direktivo 2005/36/ES.

Zdravniku lahko zbornica začasno ali trajno odvzame licenco zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, v skladu z akti zbornice.
Trajni odvzem licence se lahko izreče zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, v primeru, ko je takšno ravnanje zdravnika povzročilo trajne hujše posledice na zdravju ali smrt bolnika.
Začasen odvzem licence do največ pet let se lahko izreče:
– če je zdravnik v postopku podaljšanja licence napoten na dodatno strokovno usposabljanje, pa ni do izteka licence uspešno opravil preizkusa strokovne usposobljenosti;
– če se ugotovi, da zdravnik s svojim delom lahko resno ogroža zdravje ali življenje bolnika;
– če je zdravniku s sodno ali drugo pravnomočno odločbo začasno prepovedano ali onemogočeno opravljanje dejavnosti ali poklica;
– če se ugotovi, da zdravnik ne izpolnjuje drugih pogojev za opravljanje dejavnosti;
– če se po podelitvi licence ugotovi, da zdravnik ni pridobil dokazil o izpolnjevanju pogojev na veljaven način ali da pri svojem delu z bolniki ne uporablja jezika v skladu z 11. členom tega zakona.
Začasen odvzem licence se izreče tudi, če zdravnik opravlja zdravilsko dejavnost in sicer za čas opravljanja zdravilske dejavnosti.
Zbornica najpozneje v treh dneh od dneva dokončne oziroma pravnomočne odločbe o začasnem ali trajnem odvzemu licence o tem prek informacijskega sistema za notranji trg, ki ga določa zakon, ki ureja postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje reguliranih poklicev, obvesti pristojne organe drugih držav članic Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije.
V obvestilu iz prejšnjega odstavka se navedejo podatki o zdravniku:
– ime in priimek, naslov bivališča, datum in kraj rojstva zdravnika,
– poklic,
– podatek o zbornici kot organu, ki je sprejel odločitev o odvzemu licence,
– obseg omejitve ali prepovedi opravljanja zdravniške službe in
– obdobje, za katerega velja odvzem licence.
Zbornica nemudoma obvesti pristojne organe drugih držav članic Evropske unije, držav Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije o ponovni podelitvi licence zdravniku, vključno z datumom podelitve licence.