POZOR: to ni najnovejša različica besedila
Odločba Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi tretjega odstavka 186. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02 in 26/03-UPB1), kolikor se nanaša na izplačevanje dodatka za pomoč in pos
Objavljeno:
Objavljeno v: Uradni list RS, št. 63/2003 z dne 30.06.2003
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Irene Boršić, Franja Ferbiška in Božene Škrabl iz Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ter Muharema Zukanovića iz Ključa, Bosna in Hercegovina, ki jih vse zastopa Jožko Gregorovič, odvetnik v Šentjurju, Ibrahima Džafića iz Slovenskih Konjic, Stjepana Petka iz Huma na Sutli, Republika Hrvaška, ki ga zastopajo Branko Verstovšek, Mateja Končan-Verstovšek in Boštjan Verstovšek, odvetniki v Celju, Mihajla Vujovića iz Nikšića, Črna gora, Mirka Juriše iz Zagreba, Republika Hrvaška, in Živana Petrovića iz Novega Sada, Srbija, na seji dne 22. maja 2003
odločilo:
1. Tretji odstavek 186. člena zakona o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02 in 26/03
- ur. p. b.) se razveljavi kolikor se nanaša na izplačevanje dodatka za pomoč
in postrežbo ter na izplačevanje invalidnine po pravnomočnih odločbah, ki so
bile upravičencem, ki stalno prebivajo v tujini, izdane pred uveljavitvijo tega
zakona.
2. Pobudniki sami nosijo stroške postopka pred ustavnim
sodiščem.
Obrazložitev
A)
1. Pobudniki navajajo, da jim je po uveljavitvi zakona o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) Zavod za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: zavod) izdal
odločbo, po kateri se jim od 1. 1. 2000 na podlagi tretjega odstavka 186. člena
navedenega zakona dodatek za pomoč in postrežbo ali invalidnina ali oboje ne
izplačuje, ker stalno prebivajo v tujini. Menijo, da zakonska ureditev ni v skladu
s 155. členom ustave, ker naj bi retroaktivno posegala v pravico, pridobljeno s
pravnomočno odločbo, saj v času izdaje odločbe ni bilo pogojevanja izplačevanja
glede na kraj bivanja. Nekateri pobudniki pa še dodatno navajajo:
a) Irena Boršić, Franjo Ferbišek, Božena Škrabl in
Muharem Zukanović menijo, da je izpodbijana določba v neskladju tudi s 14. in z
52. členom ustave. S tem, ko je izpodbijani člen vezal izplačevanje prejemka na
kraj stalnega prebivanja zavarovanca, naj bi tuje državljane, ki so zavarovanci
zavoda, obravnaval diskriminacijsko. Invalidi bi morali biti v Sloveniji zaradi
svojega osebnega zdravstvenega stanja v primerjavi z drugimi prebivalci v
privilegiranem položaju, sporna ureditev pa jih kvečjemu uvršča v podrejen
položaj. Pobudniki predvidevajo, da je podobnih upravičencev najbrž precej in
da gre za precejšnje zneske, vendar ne morejo sprejeti dejstva, da je želel
zakonodajalec zgolj v razmerju do določenih zavarovancev vpeljati poseben
režim, ki bi olajšal položaj zavoda. Slabe odločitve v preteklosti in slaba
politika oblikovanja varnosti za starost naj ne bi smele vplivati na njihov
socialni položaj, saj so delali v Sloveniji in vplačevali prispevke v blagajno
zavoda, zato so tudi upravičeni prejemati ustrezne dajatve, ne glede na to, ali
živijo v Sloveniji ali v svoji državi. V času vplačevanja prispevkov je bilo
pomembno le, kje ima sedež njihov delodajalec, ne pa, kje bivajo sami. Tudi v
odločbah o pridobitvi pravic ni določbe o tem, da mora zavarovanec prebivati v
Sloveniji, če želi biti deležen akcesornih pravic. Pobuda za oceno ustavnosti
izpodbijanega tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi bila aktualna kljub
sprejetim spremembam tega člena z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01 - v
nadaljevanju: ZPIZ-1C).
b) Pobudnik Ibrahim Džafić navaja, da je do 1. 1. 2000
več let prejemal invalidnino, ker je zaradi poškodbe pri delu izgubil oko,
vendar je aktivni zavarovanec, oziroma je zaposlen v Sloveniji in kot tak
plačuje vse davke in prispevke. Le dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji
do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil, kljub leta 1999 vloženi prošnji. Meni, da
izpodbijana ureditev, po kateri zavod šteje, da stalno prebiva v tujini, krši človekove
pravice, ki jih zagotavlja ustava, ter da je v nasprotju tudi z mednarodnimi
akti, s katerimi se je Slovenija zavezala, da bo varovala človekove pravice
vseh ljudi na svojem ozemlju. Pri pobudi vztraja tudi po uveljavitvi ZPIZ-1C.
c) Pobudnik Stjepan Petek je bil zaposlen kot gozdni
delavec v gozdnem gospodarstvu Celje in se je vsak dan vozil na delo od svojega
doma v Lupinjaku, ki je približno 100 metrov oddaljen od slovensko-hrvaške
meje. Zaradi telesne okvare, ki je nastala v nesreči pri delu, je pred
uveljavitvijo ZPIZ-1 več let prejemal invalidnino. Ob uveljavitvi zakona naj bi
se v njegovem statusu ne spremenilo nič takega, kar bi vplivalo na njegovo že
pridobljeno pravico do invalidnine, zato naj zavod ne bi bil upravičen ustaviti
izplačevanja. Zavod naj bi določbo lahko uporabil le za tiste svoje
zavarovance, ki so ob uveljavitvi ZPIZ-1 živeli v Sloveniji in uveljavili
pravico po tem zakonu, nato pa se odločili za stalno prebivanje v tujini.
Zaradi ustavljenega izplačevanja odškodnine naj bi bil še dodatno oškodovan,
saj je sodišče v odškodninskem sporu od zneska prisojene odškodnine odštelo
kapitalizirano invalidnino. Pobudnik pri pobudi vztraja tudi po uveljavitvi
ZPIZ-1C, saj je ostal brez invalidnine za obdobje dveh let.
2. O pobudah so se izrekli državni zbor, vlada,
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in zavod. Vsi menijo, da pobude
niso utemeljene, v zvezi s pobudo Ibrahima Džafića pa vlada ob mnenju z dne 1.
6. 2001 in državni zbor v pojasnilih, ki jih je 8. 10. 2001 predložil
Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, sporočata, da bodo pri pripravi
novele ZPIZ-1 skušali pomanjkljivost ureditve odpraviti, saj naj bi se prejemki
iz tretjega odstavka 186. člena zakona izplačevali tudi osebi, ki ima v
Sloveniji dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje.
3. Državni zbor v odgovoru, ki ga je dne 15. 6. 2000
predložil Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, navaja, da je temeljni
smoter pokojninskega in invalidskega zavarovanja zagotavljanje socialne
varnosti ob nastopu zavarovanih primerov, kot so starost, izguba ali zmanjšanje
delovne zmožnosti, invalidnost in smrt. Temeljna pravica je pokojnina. Ta se ob
pogojih iz 186. člena zakona izplačuje tudi v tujino. Poleg temeljnih pravic
zakon določa še druge pravice, ki jih je po njihovem namenu in vsebini mogoče
označiti za akcesorne pravice, njihovo izplačilo pa naj bi zakon omejeval na
prebivalce z območja Slovenije zaradi njihove posebne narave oziroma zaradi
dodatne skrbi države za socialne pravice na podlagi načela domicilnosti.
Upoštevati naj bi bilo treba, da je takšna tudi ureditev posebnih pravic v
drugih državah in da živijo prebivalci v drugih državah v drugačnem
socialnovarstvenem okolju. Varstveni dodatek in oskrbnina, ki se ne financirata
iz prispevkov zavarovancev, temveč iz državnega proračuna, se že po prejšnji
ureditvi nista izplačevala v tujino. Dodatek za pomoč in postrežbo ter
invalidnina se kot pravici po naravi razlikujeta od prej navedenih, saj
izhajata iz zavarovanja in sta se po prejšnji ureditvi izplačevali v tujino.
Vendar naj bi bilo treba tudi pri teh dveh pravicah upoštevati njuno
akcesornost, drugačnost socialnovarstvenega položaja zavarovancev, ki živijo v
tujini, ter pravico zakonodajalca, da določa pogoje za uživanje pravic (50.
člen ustave). Z uveljavljenimi pogoji naj bi se pravice ne jemale, pač pa
dajale vsem, ki stalno prebivajo v Sloveniji. Z izpodbijano ureditvijo naj bi
načelo enakosti pred zakonom ne bilo kršeno, ker naj bi razlikovanje izhajalo
iz okoliščine, ki jo predstavlja stalno prebivališče v različnih državah z
različnim socialnovarstvenim okoljem.
4. Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve v pojasnilih z dne 14. 4. 2000 oziroma z dne 19. 4. 2000 med drugim
navajata, da je država z ZPIZ-1 uredila sistem pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, s katerim je poleg pogojev za pridobitev pravic uredila tudi način
njihovega uživanja. Izplačevanje pravic iz tretjega odstavka 186. člena zakona
naj bi bilo zaradi svojstvene narave zajetih pravic omejeno na ozemlje
Slovenije. Državna pokojnina, varstveni dodatek ter oskrbnina naj bi bile
tipične socialnovarstvene pravice, katerih namen je zagotavljanje minimalnega
nivoja socialne varnosti uživalcem pokojnin, ki prebivajo na ozemlju Slovenije.
Njihovo izplačevanje je neposredna obveznost države (četrta, peta in šesta
alinea prvega odstavka 232. člena ZPIZ-1). Dodatek za pomoč in postrežbo ter
invalidnina, katerih namen je lajšati položaj upokojencev in zavarovancev, ki
imajo zaradi telesne okvare ali invalidnosti večje potrebe ter skladno s tem
večje stroške, res nimata takšne čiste socialnovarstvene narave kot prej
navedene pravice, vendar naj bi se z njima kljub vsemu uresničeval določen
socialnovarstveni namen. Zaradi tega naj bi bilo smiselno tudi njuno izplačevanje
omejiti na ozemlje Slovenije. Čeprav sta se po prejšnji ureditvi izplačevala v
tujino, naj bi nova ureditev ne posegala v pridobljene pravice, ker izpodbijana
določba ne posega v sŕmo priznavanje pravic, temveč določa le nov način
njihovega uživanja. Ureditev naj ne bi bila v neskladju z ustavnimi določbami o
enakosti pred zakonom, o posebnem varstvu invalidov in o prepovedi retroaktivne
veljave in posega v že pridobljene pravice.
5. Zavod med drugim pojasnjuje, da upravičenci, ki so
pridobili pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnino za telesno
okvaro po prejšnjih predpisih, z uveljavitvijo ZPIZ-1 teh pravic niso izgubili.
Le dajatve, ki izvira iz posamezne od pravic, jim ni več mogoče nakazovati v
tujino. V primeru, da bi se znova nastanili na ozemlju Slovenije, bi bili še
naprej upravičeni tudi do izplačila ustrezne dajatve. Zaradi uveljavitve
tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 naj bi zavod izdal 521 odločb o ustavitvi
izplačila dodatka za pomoč in postrežbo ter 1490 odločb o ustavitvi izplačila
invalidnin za telesno okvaro. Zaradi izredno kratkega časa, ki naj bi bil na
voljo od sprejema zakona do njegove uveljavitve, naj bi zavod iz upravičenih
tehničnih razlogov odločb ne mogel izdati prej. Učinkom za nazaj, ki jih
očitajo pobudniki iz prve točke obrazložitve, naj se ob uveljavljenem besedilu
ne bi mogel izogniti, saj pogoji za izplačilo dajatev niso bili izpolnjeni od
trenutka uveljavitve ZPIZ-1, to je z dnem 1. 1. 2000, pred uveljavitvijo zakona
pa odločb ni bilo mogoče izdati.
B)
6. Ustavno sodišče je pobude združilo za skupno obravnavanje in
odločanje, jih obravnavalo kot prednostne in jih sprejelo. Ker so bili
izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču
(Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), je takoj nadaljevalo z
odločanjem o sami stvari. Retroaktivnosti posamičnih odločb in morebitnih
kršitev človekovih pravic pobudniku Ibrahimu Džafiću v izdanih posamičnih aktih
ustavno sodišče v tem postopku ni presojalo, saj je za njihovo izpodbijanje
predpisan postopek z ustavno pritožbo. Ta se lahko sproži, če so izpolnjeni
pogoji iz 50. člena ZUstS.
7. Med postopkom je bil s 24. členom ZPIZ-1C
izpodbijani tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 spremenjen tako, da je bil
nadomeščen z novim besedilom, v katerem je le pojem stalnega prebivanja drugače
opredeljen. Obravnavanemu členu pa je dodan nov četrti odstavek, s katerim se
posebej ureja izplačevanje invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica
poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zlasti pobudniki, ki jih zastopa
odvetnik Jožko Gregorovič, menijo, da je njihova pobuda za začetek postopka za
oceno ustavnosti tudi po sprejetih spremembah še vedno aktualna, saj
obravnavani člen po spremembah določa le izjemo glede izplačevanja invalidnine
za telesno okvaro v primeru, če je posledica poškodbe pri delu ali poklicne
bolezni, sicer pa izplačevanje določenih pravic veže na okoliščino, kje
upravičenec prebiva. V zvezi z odločbami zavoda, po katerih se navedenim
pobudnikom dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnina na podlagi izpodbijane
zakonske določbe ne izplačujeta več, so ti pred sodiščem sprožili postopke za
varstvo pravic, ki še niso zaključeni. Ker navedeni pobudniki s tem izkazujejo
pravni interes za presojo tretjega odstavka 186. člena ZPIZ-1 (24. člen ZUstS),
ustavno sodišče ni preizkušalo, ali pravni interes izkazujejo tudi drugi
pobudniki. Pri presoji navedenega odstavka 186. člena zakona se je ustavno
sodišče omejilo na presojo v obsegu, v katerem pobudniki izkazujejo pravni
interes.
8. Z uveljavitvijo ZPIZ-1 s 1. 1. 2000 je bila izvedena
obsežna reforma pokojninskega sistema. Večina novih rešitev in sprememb
dotedanjih pogojev za pridobitev pravic je izrazito varčevalne narave. Zvišana
je starostna meja za uveljavitev pravice do pokojnine, drugačen je način
določanja pokojninske osnove, drugačno je vrednotenje zavarovalne dobe,
spremenjen je način usklajevanja pokojnin itd. S pokojninsko reformo zato ni
bilo prizadeto le izplačevanje dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine,
kot zmotno menijo nekateri pobudniki, saj so spremembe na vseh področjih
sistema.
9. Po predlogu zakona je bil cilj reforme prilagoditev
sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja spremenjenim demografskim,
gospodarskim in socialnim okoliščinam tako, da bo dolgoročno zagotavljal
socialno varnost tako upokojencem, ki so že uveljavili pravice, kot tudi
sedanjim zavarovancem, vključno s tistimi, ki so šele vstopili v zavarovanje in
bodo pravice uveljavljali čez nekaj desetletij. Med posebej poudarjenimi
načeli, ki so bila upoštevana v reformi pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, je tudi varovanje pridobljenih pravic. Z njim se je zakonodajalec
obvezal, da bodo upokojenci, ki so uveljavljali pravico do pokojnine pred
uveljavitvijo novega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja,
ohranili pravico do pokojnine v obsegu in pod pogoji, določenimi s predpisi,
veljavnimi ob njegovi uveljavitvi.
10. Pobudniki ne izpodbijajo tretjega odstavka 186.
člena v celoti, pač pa le njegov del, ki se nanaša na izplačevanje invalidnine
ter dodatka za pomoč in postrežbo tistim upravičencem, ki sta jim bili pravici
priznani po prejšnjih predpisih.
11. Spreminjanje ureditve posameznega pravnega področja
samo po sebi ne nasprotuje načelom pravne države ali drugim ustavnim določbam.
Po prvem odstavku 155. člena ustave zakoni ne morejo imeti učinka za nazaj. Le
posamezne določbe zakona imajo lahko učinek tudi za nazaj, če to zahteva javna korist
in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena).
Povratno učinkovanje posameznih zakonskih določb lahko določi le zakon sam. Za
povratni učinek gre, če se za začetek njegove uporabe določi trenutek pred
uveljavitvijo zakona. ZPIZ-1 je bil v uradnem glasilu objavljen 23. 12. 1999 in
je pričel veljati 1. 1. 2000. ZPIZ-1 v prehodnih določbah v zvezi s posameznimi
členi določa različne datume kot trenutke začetka uporabe, vendar v zvezi z
izpodbijanim 186. členom nima posebne določbe. Zato se je ta člen in z njim
uvedeni novi pogoj pri uresničevanju pravice začel uporabljati 1. 1. 2000.
Zoženje ali celo ukinitev že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja
predpisa za nazaj, kadar se ukrep nanaša na čas po uveljavitvi tega predpisa
oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe. Šele
zmanjšanje ali odvzem pravic za čas pred uveljavitvijo zakona bi pomenil pravo
retroaktivnost, kakršna je po drugem odstavku 155. člena ustave dopustna le ob
pogojih iz tretjega odstavka 15. člena ustave.
12. Izpodbijana določba pravic, na katere se nanaša,
izrecno ne ukinja niti ne spreminja, le v zvezi z njihovim uresničevanjem
predpisuje takšen pogoj, da se postavlja vprašanje, ali je njihovo uživanje od
uveljavitve zakona dalje še omogočeno. Pogoj namreč pomeni, da se prejemki
vsakemu upravičencu (torej ne glede na državljanstvo) izplačujejo le, če izkaže
stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker se vsi pobudniki sklicujejo na
okoliščino, da so pravice pridobili in pričeli uresničevati že v času
veljavnosti prejšnje ureditve, se ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati
glede prepovedi izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo ter invalidnine v
času stalnega prebivanja v tujini upravičencem, ki sta jim bili navedeni pravici
priznani po uveljavitvi ZPIZ-1.
13. Ustava v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in
socialna država. Kadar zakonodajalec ugotovi, da je zakonska ureditev postala
pravno nekonsistentna in da je potrebna drugačna ureditev določenega področja,
načela pravne države zahtevajo, da se z novo ureditvijo brez razloga,
utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, ne poslabša pravni položaj oseb,
na katere se je nanašala prejšnja ureditev. Pravna država mora spoštovati
načelo varstva zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države.
Načelo varstva zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne določbe, ki so
zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov, stabilne. Tako pravo kot tudi
celotno ravnanje vseh državnih organov mora biti predvidljivo, ker to zahteva
pravna varnost.
14. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo so
pobudniki pridobili po prejšnji ureditvi 146. člena zakona o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - v nadaljevanju:
ZPIZ92), ko so to pravico imeli uživalci starostne, predčasne, invalidske in
družinske pokojnine ob pogoju, da jim je za osnovne življenjske potrebe
neogibna pomoč in postrežba drugega. Pravica iz zavarovanja jim je bila
priznana izključno na podlagi ocene zdravstvenega stanja. Socialnoekonomske
razmere pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Te se v postopku
odločanja o upravičenosti do dodatka tudi po ZPIZ-1 ne ugotavljajo. Sklicevanje
na možnost drugačnega socialnovarstvenega okolja v primeru prebivanja izven
Slovenije zato ne more biti razlog, ki je stvarno povezan s pravico, kakršno je
dajal ZPIZ92. Upoštevanje socialnoekonomskih razmer upravičenca pride do
izraza, kadar se dodatek za pomoč in postrežbo dodeli po zakonu o socialnem
varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nasl. - v nadaljevanju: ZSV), saj so za
izplačevanje takšne pravice po ZSV potrebna sredstva, ki jih zagotavlja
izključno država, pobudniki pa so za obvezno pokojninsko in invalidsko
zavarovanje, ki so zajemali tudi ta zavarovani primer in zato v zvezi s
pravico, priznano na podlagi nastopa zavarovanega primera, plačevali prispevke.
15. Tudi pri pravici do invalidnine ni šlo za državno
socialno pomoč v smislu ZSV, temveč za pravico, pridobljeno zaradi nastopa
zavarovanega primera. Pobudniki so pravico pridobili po 152. členu ZPIZ92 v
zvezi s telesno okvaro, ki je nastala med zavarovanjem in je bila opredeljena
kot izguba, bistvenejša poškodba ali znatnejša onesposobljenost posameznih
organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje
napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara
povzroča invalidnost ali ne. Pravica do invalidnine se je ugotavljala in
priznavala ne glede na to, kje je imel zavarovanec prebivališče v času, ko je
nastopil zavarovani primer, in ne glede na njegovo premoženjsko stanje.
Okoliščina, ali je do telesne poškodbe prišlo pri delu ali zaradi poklicne
bolezni, oziroma ali je do nje prišlo kot posledica bolezni ali poškodbe izven
dela, je vplivala le na višino odmerjene invalidnine.
16. Iz načela zaupanja v pravo torej izhaja, da nova
ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne sme brez utemeljenega
razloga posegati v pravni položaj, ki ga je upravičencem zagotavljal prejšnji
ZPIZ92. Pobudniki izpodbijani ureditvi nasprotujejo predvsem zato, ker jim ne
omogoča prejemanja denarnega zneska iz naslova invalidnine ter dodatka za pomoč
in postrežbo, oziroma jim do uveljavitve ZPIZ-1C ni omogočala niti prejemanja
invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne
bolezni. Prizadevajo si za vzpostavitev izplačevanja sicer pripadajočih pravic.
Čeprav tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 pobudnikom obravnavanih in pred svojo
uveljavitvijo dodeljenih pravic izrecno ne jemlje, jim s predpisano omejitvijo
glede prebivališča njihovo uresničevanje oteži do te mere, da jih ne morejo
uživati. Formalno vzdrževanje pravic (390. člen ZPIZ-1), brez praktične
možnosti uživanja, saj bi se pobudniki (razen Ibrahima Džafića) morali za to za
stalno preseliti v Slovenijo in izpolniti pogoje za pridobitev stalnega
prebivališča, ne omili ocene, da je njihova pravica izvotlena. Z razlago
izpodbijane določbe, da pogoj, ki omejuje izplačevanje navedenih prejemkov le
na ozemlje Republike Slovenije, velja tudi v primeru pobudnikov, ki so pravice
pridobili pred uveljavitvijo ZPIZ-1, se zato spreminja njihov pravni položaj na
slabše.
17. Zaradi spoštovanja načel, ki izhajajo iz 2. člena
ustave, bi moral imeti zakonodajalec v prevladujočem javnem interesu utemeljen
razlog za to, da bi lahko poslabšal pravni položaj upravičencev v zvezi z
obravnavanimi prejemki. Finančni razlogi, ki so na splošno utemeljevali javni
interes za izvedbo reforme sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja
ter iz nje izhajajoče postopno prilagajanje zmanjševanju števila aktivnega
prebivalstva na eni strani in povečevanju števila upokojencev na drugi strani,
sami zase niso zadosten razlog za tako drastičen poseg v uživanje pridobljenih
pravic upravičencev, ki v Sloveniji niso imeli stalnega prebivališča že ob
dodelitvi teh pravic, oziroma ob uveljavitvi ZPIZ-1. Tudi akcesornost
obravnavanih pravic ne daje podlage za prepoved izplačevanja, saj gre za
pravici iz obveznega zavarovanja, ki se pridobita na podlagi posebnega
zavarovanega primera. Pogoja stalnega prebivališča upravičenca v Sloveniji pa
tudi ni mogoče povezovati s premoženjskimi razmerami, ker se te pri odločanju o
pravicah ne upoštevajo, kakor je bilo že obrazloženo. Ker se je tudi
zakonodajalec sam v prehodni določbi 390. člena ZPIZ-1 opredelil za varstvo
pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, kar lahko pomeni le takšno
varstvo, ki omogoča tudi uživanje pravic, posebnih razlogov za dodatno
poslabšanje položaja obravnavanih oseb pa ni navedel, tretji odstavek 186.
člena ZPIZ-1 v obsegu, ki zajema tudi izplačevanje invalidnine ter dodatka za
pomoč in postrežbo, ki so jih upravičenci uveljavili pred 1. 1. 2000, ni v
skladu z 2. členom ustave. Ustavno sodišče ga je zato v navedenem obsegu
razveljavilo. Ker je ustavno sodišče tretji odstavek 186. člena ZPIZ-1 v
navedenem obsegu razveljavilo že zaradi ugotovljenega neskladja, ni presojalo
še njegove skladnosti s 14. in z 52. členom ustave.
18. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS v postopku pred
ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če ustavno sodišče ne
odloči drugače. Za takšno drugačno odločitev bi morali obstajati posebni
razlogi, ki jih pooblaščenec, ki je povračilo stroškov uveljavljal, ne navaja.
Zato je ustavno sodišče predlog zavrnilo in odločilo, da nosijo pobudniki sami
svoje stroške tega postopka.
C)
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in drugega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj. Pritrdilno ločeno mnenje je dala sodnica Wedam Lukić.
Št. U-I-57/00-51
Ljubljana, dne 22. maja 2003.
|