(1) Zavarovancu, ki po 1. 1. 1970 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, vendar je dosegel vsaj eno leto zavarovanja v obdobju od 1. 1. 1966 do 31. 12. 1969, se ne glede na določbo prvega odstavka prejšnjega člena, za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove po 1. 1. 1966.

(2) Zavarovancu, ki po 1. 1. 1966 ni imel najmanj enega leta zavarovanja, se pokojnina odmeri od pokojninske osnove v višini povprečne izhodiščne plače, ki bi mu bila glede na stopnjo dejanske strokovne izobrazbe, ki jo je imel v zadnjem letu zavarovanja pri zavodu, določena po kolektivni pogodbi dejavnosti ali po splošni kolektivni pogodbi za leto 1995, valorizirane na zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem je uveljavil pravico do pokojnine.

(3) Osnova iz prejšnjega odstavka se poveča glede na dopolnjeno zavarovalno dobo v posameznem letu zavarovanja.

(4) Na način, določen v prejšnjih odstavkih, se določi pokojninska osnova tudi zavarovancu, za katerega ni mogoče ugotoviti plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove.

(5) Minister, pristojen za delo, objavi višino poprečnih izhodiščnih plač in način povečanja osnov iz tretjega odstavka tega člena.