(1) Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti
pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev davčnega obračuna (v
nadaljnjem besedilu: zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) oziroma zavarovanje
plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti (v nadaljnjem
besedilu: zavarovanje plačila davčne obveznosti), če je tako določeno z zakonom
o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih
podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu, utemeljeno pričakuje, da bo
zavezanec za davek onemogočil ali znatno otežil izpolnitev oziroma plačilo
davčne obveznosti.
(2) Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti oziroma
zavarovanje plačila davčne obveznosti s sklepom, v katerem tudi določi vrsto
zavarovanja. Sklep mora biti obrazložen, pri čemer priizbiri vrste zavarovanja upošteva načelo sorazmernosti.
(3) Zoper sklep iz drugega odstavka tega člena je dovoljena pritožba, ki se v
roku osmih dni vloži pri davčnem organu, ki je sklep izdal. Pritožba zoper
sklep ne zadrži njegove izvršitve.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena davčni organ ne zahteva predložitve
zavarovanja, če bi se z izpolnitvijo te zahteve ogrozilo preživljanje davčnega
zavezanca in njegovih družinskih članov oziroma če bi se zavezancu za davek
povzročila hujša gospodarska škoda.