(1) Službeno potovanje v tujino je potovanje zaposlenega izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali drugim individualnim pravnim aktom opravlja delo, v tujino zaradi opravljanja nalog, določenih v nalogu za službeno potovanje.

(2) Delodajalec izdela načrt službenih potovanj v tujino, ki jih je mogoče predvideti za posamezno koledarsko leto, in določi usmeritve glede števila zaposlenih, ki se bodo udeležili posameznega službenega potovanja. Službenega potovanja v tujino se udeležijo zaposleni, ki imajo ključno vlogo na njem oziroma se vsebina dogodka nanaša neposredno na njihovo delo.

(3) Zaposleni je upravičen do povračila stroškov za službeno potovanje v tujino na podlagi naloga za službeno potovanje, v katerem so določene vrste in okvirna višina stroškov iz 6. člena te uredbe, ki bodo nastali na službenem potovanju oziroma v zvezi s službenim potovanjem.

(4) Zaposleni je upravičen tudi do povračila stroškov, ki niso bili določeni v nalogu za službeno potovanje in so na službenem potovanju v tujino nastali zaradi nepredvidljivih okoliščin, če so povezani z opravljanjem službenih nalog na službenem potovanju in zaposleni predloži dokazilo o stroških.