(1) Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali druga pooblaščena oseba lahko na podlagi pisnega predloga zaposlenega pred začetkom službenega potovanja v tujino izda pisno dovoljenje za kombiniranje službenega in zasebnega potovanja v tujino (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje). V času zasebnega potovanja, ki traja v delovnih dneh, zaposleni izrablja letni dopust, presežek ur ali drugo upravičeno odsotnost z dela v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba, in ki mu jo delodajalec predhodno odobri.

(2) Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, ali druga pooblaščena oseba ne dovoli kombiniranja službenega in zasebnega potovanja v tujino, če bi to lahko ogrozilo varnost zaposlenega.

(3) Dovoljenje, ki je priloga naloga za službeno potovanje, vsebuje naslednje podatke:

1. namen službenega potovanja,
2. kraj službenega potovanja,
3. kraj, datum in ura začetka ter kraj, datum in ura zaključka službenega potovanja,
4. kraj, datum in ura začetka ter kraj, datum in ura zaključka zasebnega potovanja in
5. določitev obveznosti zaposlenemu, da pridobi ločena dokazila o stroških, ki nastanejo zaradi službenega potovanja v tujino.

(4) Stroški, ki nastanejo v obdobju iz 4. točke prejšnjega odstavka in jih delodajalec povrne zaposlenemu, ne smejo biti višji od stroškov, ki bi nastali, če ne bi bilo kombiniranja službenega in zasebnega potovanja. Če so stroški zaradi kombiniranja službenega in zasebnega potovanja v tujino višji, razliko plača oziroma povrne zaposleni.

(5) Povrnejo se samo stroški, povezani s krajem službenega potovanja v tujino, ki je določen v nalogu za službeno potovanje. Potovanje v druge kraje, ki niso kraj službenega potovanja, v času zasebnega potovanja ni dovoljeno.

(6) Če zaposleni kombinira službeno in zasebno potovanje v tujino, delodajalec odškodninsko odgovarja po splošnih zakonskih določbah o odgovornosti delodajalca do zaposlenega le za službeni del potovanja, ki je določen v nalogu za službeno potovanje in dovoljenju.