(1) Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom ali zaradi njega.

(2) Korist iz prejšnjega odstavka se odvzame z odločbo oziroma sodbo, s katero je bil storilec spoznan za odgovornega oziroma je bil postopek ustavljen, ker je v zakonu določeno, da se storilcu ne izreče sankcija za storjeni prekršek, oziroma mu je bil izrečen vzgojni ukrep.

(3) Odvzem premoženjske koristi obsega odvzem denarja, predmetov in vsake druge premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega. Če to ni mogoče, se storilcu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. V opravičenih primerih se sme dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od enega leta.

(4) Premoženjska korist se odvzame po vrednosti v času storitve prekrška. Če je z zakonom, s katerim je določen prekršek, to predpisano, se lahko namesto premoženjske koristi odvzame razlika v ceni.

(5) Glede odvzema premoženjske koristi, ki so jo druge osebe pridobile s prekrškom, se uporabljajo določbe kazenskega zakonika.