(1) Pravica do prostega dostopa na trg dela pomeni, da tujec v Republiki Sloveniji lahko opravlja delo, se zaposli ali samozaposli brez delovnega dovoljenja, razen če mednarodna pogodba, ki zavezuje Republiko Slovenijo, določa drugače ali če državni zbor sprejme ukrepe iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona, v primeru iz 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena.

(2) Pravico do prostega dostopa na slovenski trg dela imajo:

1. družinski člani slovenskega državljana, ki svojo pravico dokazujejo z dovoljenjem za začasno prebivanje za družinskega člana;
2. državljani držav članic EU, EGP in Švicarske konfederacije, ki svojo pravico dokazujejo z državljanstvom države članice EU, EGP ali Švicarske konfederacije;
3. družinski člani državljanov iz prejšnje točke, ki nimajo državljanstva države članice EU, EGP ali Švicarske konfederacije in imajo dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana ali vizum za dolgoročno bivanje, s katerim tudi dokazujejo svojo pravico do prostega dostopa na trg dela;
4. tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji;
5. begunci, ki svojo pravico dokazujejo z dokumentom, izdanim na podlagi zakona, ki ureja mednarodno zaščito;
6. tujci, ki imajo status rezidenta za daljši čas v drugi državi članici EU, po enem letu prebivanja v Republiki Sloveniji, dokler imajo v Republiki Sloveniji veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, s katerim tudi dokazujejo svojo pravico do prostega dostopa na trg dela;
7. tujci slovenskega rodu do tretjega kolena v ravni vrsti, ki svojo pravico dokazujejo z dovoljenjem za začasno prebivanje za tujca slovenskega rodu.

(3) Za družinske člane slovenskega državljana in družinske člane državljana države članice EU, EGP ali Švicarske konfederacije iz 1. in 3. točke prejšnjega odstavka se po tem zakonu štejejo osebe, ki jim je zaradi združitve družine izdano dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ali vizum za dolgoročno bivanje.