(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na območju Republike Slovenije.
(2) Območje Republike Slovenije pomeni ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in morska območja, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom.

Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

DDV se obračunava in plačuje od:
1. dobav blaga in opravljenih storitev (v nadaljnjem besedilu: promet blaga oziroma promet storitev), ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenije) za plačilo;
2. uvoza blaga v Slovenijo.

(1) Promet blaga pomeni prenos lastninske pravice na opredmetenih stvareh, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Za promet blaga se šteje tudi:
1. promet blaga, opravljen za plačilo, na podlagi odločitve državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma na podlagi zakona;
2. prodaja blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija ob nakupu oziroma prodaji blaga;
3. izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje oziroma na podlagi prodajne pogodbe z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najkasneje ob plačilu zadnjega obroka;
4. izročitev novozgrajenih objektov ter prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine;
5. razpolaganje s poslovnimi sredstvi davčnega zavezanca s strani druge osebe, vključno z likvidacijskim in stečajnim upraviteljem ter skrbnikom;
6. dobava električne energije, plina ter energije za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje;
7. uporaba blaga davčnega zavezanca za neposlovne namene;
8. zamenjava blaga.
(3) Za promet blaga po 1. točki prejšnjega odstavka se šteje:
1. pridobitev lastninske pravice na blagu s strani ali za račun države oziroma lokalne skupnosti, na podlagi zakona;
2. odvzem lastninske pravice na blagu s strani katerekoli osebe, na podlagi zakona.

(1) Če davčni zavezanec izvzame blago, ki je del njegovih poslovnih sredstev in ga uporabi v zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih, ga odtuji brezplačno ali za zmanjšano plačilo oziroma uporabi za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti, se takšna uporaba oziroma odtujitev šteje za promet blaga, opravljen za plačilo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za promet blaga, opravljen za plačilo, ne šteje:
1. brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
2. dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri katerih vrednost posameznega darila ne preseže 2.000 tolarjev.

Za promet blaga, opravljen za plačilo, se šteje tudi:
1. jemanje blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, predela, nabavi oziroma uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za lastno rabo;
2. uporaba blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV, ki ga davčni zavezanec uporabi za namene opravljanja oproščene dejavnosti;
3. zadržanje blaga, za katerega je bil v celoti ali deloma odbit vstopni DDV, po prenehanju opravljanja dejavnosti oziroma po prenehanju registracije, razen v primeru iz 7. člena tega zakona.

DDV se ne obračunava in plačuje pri prenosu podjetja ali dela podjetja, ki predstavlja gospodarsko celoto, na drugega davčnega zavezanca.

(1) Promet storitev pomeni opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena tega zakona.
(2) Za promet storitev se med drugim šteje tudi:
1. prenos, odstopanje, koriščenje in odrekanje avtorskih pravic, patentov, licenc, zaščitnih znakov in drugih premoženjskih pravic (v nadaljnjem besedilu: premoženjske pravice);
2. promet storitev na podlagi odločitve državnega organa, organa lokalne skupnosti oziroma na podlagi zakona;
3. uporaba storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene;
4. zamenjava storitev.

Za uporabo storitev iz 3. točke drugega odstavka prejšnjega člena se šteje:
1. uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca za opravljanje storitev v zasebne namene ali v zasebne namene zaposlenih oziroma uporaba za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti;
2. promet storitev, ki ga davčni zavezanec opravi brez ali za zmanjšano plačilo za zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih oziroma za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti.

Pri prometu storitev, kjer davčni zavezanec deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in opravi te storitve sam.

Uvoz blaga je vsak vnos blaga na carinsko območje Slovenije, če ni s tem zakonom drugače
določeno.

Osebe, ki morajo plačati DDV, so:
1. davčni zavezanec, ki opravi promet blaga oziroma storitev, od katerega se obračunava in plačuje DDV;
2. davčni zastopnik, ki ga imenuje davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, poslovnih enot, stalnega oziroma običajnega bivališča (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža), če davčni zavezanec opravi promet blaga oziroma storitev v Sloveniji. Če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne imenuje davčnega zastopnika, plača DDV prejemnik blaga oziroma storitev;
3. prejemnik storitev iz tretjega odstavka 17. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža;
4. vsaka oseba, ki na računu ali drugem dokumentu, ki služi kot račun, izkaže DDV, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati;
5. pri uvozu: carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.

(1) Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost.
(2) Dejavnost po prejšnjem odstavku pomeni vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno s premogovniško, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.
(3) Državni organi in organizacije ter organi lokalnih skupnosti se ne štejejo za davčne zavezance v okviru svojih pristojnosti, druge pravne osebe javnega prava pa se ne štejejo za davčne zavezance v okviru javnih pooblastil na podlagi zakona.
(4) Davčni zavezanci so tudi organizatorji storitev po 3.a točki drugega odstavka 17. člena tega zakona.

(1) DDV se obračunava in plačuje po kraju, kjer je bil opravljen promet blaga oziroma promet storitev oziroma po kraju, kjer se šteje, da je bil promet opravljen po
tem zakonu.
(2) Slovenija se šteje za en kraj opravljenega prometa,
če ni s tem zakonom drugače določeno.

Za kraj, kjer je bil opravljen promet blaga, se šteje:
1. kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga;
Če se odpošiljanje oziroma prevoz blaga začne izven Slovenije, se šteje, da ga uvoznik opravi v Sloveniji.
2. kraj, kjer je blago instalirano oziroma sestavljeno, če blago instalira oziroma sestavi dobavitelj ali nekdo drug v imenu ali za račun dobavitelja;
3. kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi promet, če se promet blaga opravi brez odpošiljanja ali prevoza;
4. kraj prejema električne energije, plina ter energije za ogrevanje, zamrzovanje oziroma hlajenje.

(1) Pri uvozu blaga se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer je blago vnešeno v Slovenijo.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za blago, za katero je takoj po vnosu v Slovenijo dovoljena začasna hramba ali carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga iz 2. točke prvega odstavka 32. člena tega zakona ali je zanj začet postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev ali carinski tranzitni postopek, šteje, da je promet opravljen tam, kjer se za to blago začne druga carinsko dovoljena raba ali uporaba.

(1) Za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, se šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve ali stalno oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za kraj opravljanja prometa storitev šteje:
1. kraj, kjer nepremičnina leži, če gre za opravljanje storitev neposredno povezanih z nepremičnino, vključno s storitvami kot so: posredovanje nepremičnin, cenitev nepremičnin ter pripravljalna dela v gradbeništvu, kot so storitve arhitektov in pooblaščenih nadzornikov;
2. pot, kjer se opravi prevozna storitev; če se prevozna storitev ne opravi le v Sloveniji, se ta zakon uporablja le za tisti del prevozne storitve, ki se opravi v Sloveniji;
3. kraj, kjer so storitve dejansko opravljene, če gre za:
a) storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športa, zabavnih prireditev, vključno z dejavnostjo organizatorjev teh storitev;
b) pomožne prevozne storitve, kot so storitve nakladanja, razkladanja, pretovarjanja in druge storitve v zvezi z navedenimi ali drugimi storitvami v povezavi s prevozom;
c) cenitev premičnin;
d) storitve, ki se opravljajo na premičninah.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se pri storitvah:
1. prenosa, izkoriščanja ter opustitve premoženjskih pravic;
2. ekonomskega propagiranja;
3. svetovalcev, inženirjev, odvetnikov in notarjev, revizorjev in računovodij, tolmačev, prevajalcev in podobnih storitvah, storitvah računalništva in dajanja informacij;
4. v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo opravljanja dejavnosti;
5. bančnih, finančnih in zavarovalnih storitvah, vključno pozavarovalnih storitvah, razen najema trezorjev;
6. posredovanja delovne sile;
7. telekomunikacij;
Telekomunikacije so vsak prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, vključno s prenosom pravice do uporabe sredstev za takšen prenos, oddajanje ali sprejemanje.
8. najema premičnih stvari, razen najema vseh oblik prevoznih sredstev;
9. posredovanja v zvezi s storitvami iz tega odstavka, ki jih opravljajo posredniki v imenu in za račun naročnika, za kraj opravljenega prometa storitev šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve - davčni zavezanec, sedež, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno bivališče, če nima sedeža ali poslovne enote, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.
(4) Če storitev iz prejšnjega odstavka opravi davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji za naročnika - davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima sedež naročnik storitve.

Minister, pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja dvojnemu obdavčevanju oziroma neobdavčevanju določi, da se pri storitvah iz tretjega odstavka prejšnjega člena ter pri dajanju prevoznih sredstev v najem, za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer se storitev uporabi oziroma kraj, kjer se storitev opravi.

(1) DDV se obračuna takrat, ko je blago dobavljeno oziroma takrat, ko so storitve opravljene.
(2) Šteje se, da je blago dobavljeno oziroma da so storitve opravljene takrat, ko je izdan račun.
(3) Če račun ni izdan, se DDV obračuna osmi dan po dobavi blaga oziroma opravljeni storitvi.
(4) Če je plačilo deloma ali v celoti izvršeno pred izdajo računa ali pred opravljenim prometom blaga oziroma storitev, se DDV obračuna na dan prejema plačila od prejetega zneska plačila.
(5) Pri prometu blaga, razen pri prometu blaga po 3. točki drugega odstavka 4. člena tega zakona, oziroma pri prometu storitev, kjer se izdajajo zaporedni računi in se izvršijo zaporedna plačila, se DDV obračuna zadnji dan v obdobju, na katerega se nanaša račun oziroma plačilo.
(6) Pri prometu blaga oziroma storitev po 5., 6. in 9. členu tega zakona se DDV obračuna v davčnem obdobju, v katerem je bil ta promet opravljen.
(7) Pri spremembi davčne osnove po 21. členu tega zakona se DDV obračuna, ko se izda račun oziroma drug dokument.

(1) Pri uvozu blaga nastane obveznost za obračun DDV, ko se blago vnese v Slovenijo.
(2) V primerih iz drugega odstavka 16. člena tega zakona se DDV obračuna, ko se za blago začne druga carinsko dovoljena raba ali uporaba.
(3) Če ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena nastane pri uvozu blaga, ki je zavezano plačilu carine, posebnih kmetijskih dajatev oziroma drugih dajatev z enakovrednim učinkom, obveznost za obračun uvoznih dajatev, se istočasno obračuna tudi DDV.
(4) Za blago, ki ni zavezano plačilu uvoznih dajatev, se DDV obračuna takrat, ko bi nastala obveznost za plačilo uvoznih dajatev, če bi bile predpisane.

(1) Osnova za DDV (v nadaljnjem besedilu: davčna osnova) je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
1. trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV;
2. posredni stroški kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve;
3. zneski, ki se zaračunavajo od vračljive embalaže in zaračunanih varščin.
(3) Če plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev ni izvršeno v denarju ali ni v celoti izvršeno v denarju, je davčna osnova enaka tržni vrednosti blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa.
(4) Pri zamenjavi blaga oziroma storitev je davčna osnova vrednost prejetega blaga oziroma storitev.
(5) Pri prometu blaga oziroma storitev, ki ga opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma storitev moral izvršiti dobavitelju.
(6) Pri prometu blaga iz 5. in 6. člena tega zakona je davčna osnova nabavna cena zadevnega ali podobnega blaga, ki ne vključuje DDV oziroma lastna cena blaga v času in kraju opravljenega prometa, pri prometu storitev iz 9. člena tega zakona pa stroški davčnega zavezanca za opravljeno storitev.
(7) Če je zaradi neposlovnih razlogov plačilo manjše od tržne vrednosti ali če ni plačila, je davčna osnova tržna vrednost blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa.
(8) Če plačilo za opravljen promet blaga oziroma storitev preseže znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV na ta promet.
(9) V davčno osnovo se ne vštevajo:
1. znižanja cen in popusti, odobreni na računu v času opravljenega prometa;
2. zneski, ki jih davčni zavezanec zaračuna, prejme ali da v imenu in za račun svojega kupca oziroma naročnika.
(10) Če se davčna osnova naknadno spremeni zaradi vračila, popustov ali nezmožnosti poplačila, lahko davčni zavezanec, ki je opravil promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) znesek DDV. Davčni zavezanec lahko popravi oziroma zmanjša znesek DDV, če davčni zavezanec, kateremu je bil opravljen promet blaga oziroma storitev, popravi (zmanjša) odbitek vstopnega DDV in če o tem pisno obvesti dobavitelja.
(11) Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi carinskega dokumenta ali odločbe carinskega organa lahko popravi odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko.
(12) Če se vrne embalaža, od katere je bil obračunan DDV, se davčna osnova popravi v davčnem obdobju, v katerem je bila embalaža vrnjena.

(1) Davčna osnova pri uvozu blaga je vrednost blaga, določena v skladu s carinskimi predpisi.
(2) V davčno osnovo iz prejšnjega odstavka se vštevajo, če niso že všteti:
1. trošarine in drugi davki, takse in druge dajatve, ki se plačujejo izven Slovenije in pri uvozu, razen DDV po tem zakonu;
2. posredni stroški, kot so provizije, stroški embaliranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo po uvozu blaga do prvega namembnega kraja v Sloveniji. Za prvi namembni kraj se šteje kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se blago uvozi v Slovenijo.
(3) Pri uvozu blaga se iz davčne osnove izključijo, če že niso izključeni, znižanja cen in popusti v skladu z devetim odstavkom 21. člena tega zakona.
(4) Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo na oplemenitenje, potem, ko je bilo popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno, je davčna osnova vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove.

(1) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva tečaj, določen v skladu s carinskimi predpisi za izračun carinske vrednosti blaga.
(2) Če je vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo valuto upošteva srednji tečaj Banke Slovenije na dan nastanka davčne obveznosti.

DDV se obračunava in plačuje po stopnji 19% od vsakega prometa blaga, storitev in uvoza blaga, razen od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je s tem zakonom določeno, da se ne obračunava in plačuje DDV ter od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je predpisana nižja stopnja DDV.