I. VSEBINA IN OBSEG ZAKONA
1. člen
(vsebina zakona)
(1) S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju Republike Slovenije v skladu z:
– Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006, str. 1), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU) 2018/912 z dne 22. junija 2018 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z obveznostjo spoštovanja najnižje splošne stopnje (UL L št. 162 z dne 27. 6. 2018, str. 1) zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta (EU) 2019/475 z dne 18. februarja 2019 o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES glede vključitve italijanske občine Campione d'Italia in italijanskih voda Luganskega jezera v carinsko območje Unije in v ozemeljsko uporabo Direktive 2008/118/ES (UL L št. 83 z dne 25. 3. 2019, str. 42),, (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2006/112/ES);;
– Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne 20. 2. 2009, str. 23), in
– Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L št. 326 z dne 21. 11. 1986, str. 40).
(2) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– »ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom;
– »ozemlje države članice«, »država članica« in »Unija« je ozemlje držav članic in ozemlje Unije, ki je kot tako definirano v predpisih Evropske unije;
– »tretja država« je katero koli drugo ozemlje, razen ozemlje Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Unije;
– »tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa ni sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alineje tega odstavka, in sicer:
a) ozemlja, ki so del carinskega območja Unije:
– v Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos);
– v Kraljevini Španiji: Kanarski otoki;
– v Francoski republiki: francoska ozemlja iz 349. in prvega odstavka 355. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije;
– v Republiki Finski: Alandski otoki;
– v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska: Kanalski otoki;
– v Italijanski republiki: Campione d'Italia, italijanske vode Luganskega jezera.
b) ozemlja, ki niso del carinskega območja Unije:
– v Zvezni republiki Nemčiji: otok Heligoland, ozemlje Büsingen;
– v Kraljevini Španiji: Ceuta, Melilla;
– v Italijanski republiki: Livigno, Campione d’Italia, italijanske vode Luganskega jezera.
– v Italijanski republiki: Livigno.
(3) Po tem zakonu se:
– transakcije v Kneževino Monako ali iz nje obravnavajo kot transakcije v Francosko republiko oziroma iz nje;
– transakcije na otok Man ali z njega obravnavajo kot transakcije v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske oziroma iz njega in
– transakcije v suverene cone Združenega kraljestva Akrotiri in Dhekelia ali iz njih obravnavajo kot transakcije na Ciper oziroma z njega.
– Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006, str. 1),
– Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z dne 20. 2. 2009, str. 23), in
– Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L št. 326 z dne 21. 11. 1986, str. 40).
(2) Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– »ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v skladu z notranjim in mednarodnim pravom;
– »ozemlje države članice«, »država članica« in »Unija« je ozemlje držav članic in ozemlje Unije, ki je kot tako definirano v predpisih Evropske unije;
– »tretja država« je katero koli drugo ozemlje, razen ozemlje Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Unije;
– »tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa ni sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alineje tega odstavka, in sicer:
a) ozemlja, ki so del carinskega območja Unije:
– v Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos);
– v Kraljevini Španiji: Kanarski otoki;
– v Francoski republiki: francoska ozemlja iz 349. in prvega odstavka 355. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije;
– v Republiki Finski: Alandski otoki;
– v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska: Kanalski otoki;
– v Italijanski republiki: Campione d'Italia, italijanske vode Luganskega jezera.
b) ozemlja, ki niso del carinskega območja Unije:
– v Zvezni republiki Nemčiji: otok Heligoland, ozemlje Büsingen;
– v Kraljevini Španiji: Ceuta, Melilla;
– v Italijanski republiki: Livigno.
(3) Po tem zakonu se:
– transakcije v Kneževino Monako ali iz nje obravnavajo kot transakcije v Francosko republiko oziroma iz nje;
– transakcije na otok Man ali z njega obravnavajo kot transakcije v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske oziroma iz njega in
– transakcije v suverene cone Združenega kraljestva Akrotiri in Dhekelia ali iz njih obravnavajo kot transakcije na Ciper oziroma z njega.
9.a člen
(posebna ureditev skladiščenja na odpoklic
)
)
(1) Ne glede na prejšnji člen se za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, ne šteje prenos blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, iz Slovenije v drugo državo članico, če se prenos opravi v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu s tem členom.
(2) Šteje se, da je prenos v drugo državo članico opravljen v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje blago iz Slovenije v drugo državo članico z namenom, da to blago tam pozneje dobavi drugemu davčnemu zavezancu, na katerega v skladu s pogodbo med davčnima zavezancema preide pravica do razpolaganja z blagom kot lastnika,
b) davčni zavezanec, ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se odpošilja ali prevaža blago (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – dobavitelj blaga), nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote v državi članici, v katero je blago odposlano ali odpeljano,
c) davčni zavezanec, kateremu je namenjena dobava blaga (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – prejemnik blaga), je identificiran za DDV v državi članici, v katero je blago odposlano ali odpeljano, njegova identiteta in identifikacijska številka za DDV, ki mu jo je dodelila ta država članica, pa sta v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, znani davčnemu zavezancu – dobavitelju blaga, in
d) davčni zavezanec – dobavitelj blaga prenos blaga iz Slovenije v drugo državo članico evidentira v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona, identiteto davčnega zavezanca – prejemnika blaga in njegovo identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je dodelila država članica, v katero se blago odpošilja ali prevaža, pa navede v rekapitulacijskem poročilu v skladu s četrtim odstavkom 90. člena tega zakona.
(3) Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka in se pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik prenese na davčnega zavezanca – prejemnika blaga v roku iz četrtega odstavka tega člena, se šteje, da je v trenutku prenosa pravice do razpolaganja z blagom kot lastnik na davčnega zavezanca – prejemnika blaga:
a) davčni zavezanec – dobavitelj blaga v Sloveniji opravil oproščeno dobavo blaga v skladu s 1. točko 46. člena tega zakona;
b) davčni zavezanec – prejemnik blaga opravil pridobitev blaga znotraj Unije v državi članici, v katero je bilo blago odposlano ali odpeljano.
(4) Če v 12 mesecih po prihodu blaga v drugo državo članico v smislu prvega odstavka tega člena blago ni dobavljeno davčnemu zavezancu – prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena ali osebi iz šestega odstavka tega člena in če ne nastopi nobena od okoliščin iz sedmega do desetega odstavka tega člena, se šteje, da je bil na dan po izteku obdobja 12 mesecev opravljen prenos blaga v skladu z 9. členom tega zakona.
(5) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje, da prenos v skladu z 9. členom tega zakona ni bil opravljen, če:
a) pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik ni bila prenesena in je bilo zato blago v roku iz prejšnjega odstavka vrnjeno v državo članico, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, in
b) davčni zavezanec – dobavitelj blaga vračilo blaga iz prejšnje točke evidentira v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona.
(6) Če davčnega zavezanca – prejemnika blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena v roku iz četrtega odstavka tega člena kot prejemnik blaga nadomesti drug davčni zavezanec, se šteje, da prenos v skladu z 9. členom tega zakona v trenutku zamenjave prejemnika blaga ni bil opravljen, če:
a) so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz drugega odstavka tega člena in
b) je davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz b) točke drugega odstavka tega člena zamenjavo evidentiral v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona.
(7) Če v roku iz četrtega odstavka tega člena kateri koli od pogojev iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena ni več izpolnjen, se šteje, da je bil prenos blaga v skladu z 9. členom tega zakona opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni bil več izpolnjen.
(8) Če se v roku iz četrtega odstavka tega člena blago dobavi kateri koli drugi osebi, razen davčnemu zavezancu – prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena ali davčnemu zavezancu iz šestega odstavka tega člena, se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena tik pred to dobavo niso več izpolnjeni.
(9) Če se blago v roku iz četrtega odstavka tega člena ne vrne v Slovenijo, ampak odpošlje ali odpelje v drugo državo, se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena, tik preden se tako odpošiljanje ali prevoz začne, niso več izpolnjeni.
(10) V primeru uničenja, izgube ali tatvine blaga se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena niso več izpolnjeni na dan, ko je bilo blago dejansko uničeno, izgubljeno ali ukradeno, če tega dneva ni mogoče določiti, pa na dan, ko je bilo ugotovljeno, da je blago uničeno, izgubljeno ali ukradeno.
(11) Ta člen se smiselno uporablja tudi v primeru, če se ureditev skladiščenja na odpoklic izvaja v Sloveniji in je davčni zavezanec – dobavitelj blaga oseba s sedežem v drugi državi članici, davčni zavezanec – prejemnik blaga pa davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji.
(2) Šteje se, da je prenos v drugo državo članico opravljen v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) davčni zavezanec ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje blago iz Slovenije v drugo državo članico z namenom, da to blago tam pozneje dobavi drugemu davčnemu zavezancu, na katerega v skladu s pogodbo med davčnima zavezancema preide pravica do razpolaganja z blagom kot lastnika,
b) davčni zavezanec, ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se odpošilja ali prevaža blago (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – dobavitelj blaga), nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote v državi članici, v katero je blago odposlano ali odpeljano,
c) davčni zavezanec, kateremu je namenjena dobava blaga (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec – prejemnik blaga), je identificiran za DDV v državi članici, v katero je blago odposlano ali odpeljano, njegova identiteta in identifikacijska številka za DDV, ki mu jo je dodelila ta država članica, pa sta v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, znani davčnemu zavezancu – dobavitelju blaga, in
d) davčni zavezanec – dobavitelj blaga prenos blaga iz Slovenije v drugo državo članico evidentira v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona, identiteto davčnega zavezanca – prejemnika blaga in njegovo identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je dodelila država članica, v katero se blago odpošilja ali prevaža, pa navede v rekapitulacijskem poročilu v skladu s četrtim odstavkom 90. člena tega zakona.
(3) Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka in se pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik prenese na davčnega zavezanca – prejemnika blaga v roku iz četrtega odstavka tega člena, se šteje, da je v trenutku prenosa pravice do razpolaganja z blagom kot lastnik na davčnega zavezanca – prejemnika blaga:
a) davčni zavezanec – dobavitelj blaga v Sloveniji opravil oproščeno dobavo blaga v skladu s 1. točko 46. člena tega zakona;
b) davčni zavezanec – prejemnik blaga opravil pridobitev blaga znotraj Unije v državi članici, v katero je bilo blago odposlano ali odpeljano.
(4) Če v 12 mesecih po prihodu blaga v drugo državo članico v smislu prvega odstavka tega člena blago ni dobavljeno davčnemu zavezancu – prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena ali osebi iz šestega odstavka tega člena in če ne nastopi nobena od okoliščin iz sedmega do desetega odstavka tega člena, se šteje, da je bil na dan po izteku obdobja 12 mesecev opravljen prenos blaga v skladu z 9. členom tega zakona.
(5) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje, da prenos v skladu z 9. členom tega zakona ni bil opravljen, če:
a) pravica do razpolaganja z blagom kot lastnik ni bila prenesena in je bilo zato blago v roku iz prejšnjega odstavka vrnjeno v državo članico, iz katere je bilo odposlano ali odpeljano, in
b) davčni zavezanec – dobavitelj blaga vračilo blaga iz prejšnje točke evidentira v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona.
(6) Če davčnega zavezanca – prejemnika blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena v roku iz četrtega odstavka tega člena kot prejemnik blaga nadomesti drug davčni zavezanec, se šteje, da prenos v skladu z 9. členom tega zakona v trenutku zamenjave prejemnika blaga ni bil opravljen, če:
a) so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz drugega odstavka tega člena in
b) je davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz b) točke drugega odstavka tega člena zamenjavo evidentiral v evidenci iz četrtega odstavka 85. člena tega zakona.
(7) Če v roku iz četrtega odstavka tega člena kateri koli od pogojev iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena ni več izpolnjen, se šteje, da je bil prenos blaga v skladu z 9. členom tega zakona opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni bil več izpolnjen.
(8) Če se v roku iz četrtega odstavka tega člena blago dobavi kateri koli drugi osebi, razen davčnemu zavezancu – prejemniku blaga iz c) točke drugega odstavka tega člena ali davčnemu zavezancu iz šestega odstavka tega člena, se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena tik pred to dobavo niso več izpolnjeni.
(9) Če se blago v roku iz četrtega odstavka tega člena ne vrne v Slovenijo, ampak odpošlje ali odpelje v drugo državo, se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena, tik preden se tako odpošiljanje ali prevoz začne, niso več izpolnjeni.
(10) V primeru uničenja, izgube ali tatvine blaga se šteje, da pogoji iz drugega oziroma šestega odstavka tega člena niso več izpolnjeni na dan, ko je bilo blago dejansko uničeno, izgubljeno ali ukradeno, če tega dneva ni mogoče določiti, pa na dan, ko je bilo ugotovljeno, da je blago uničeno, izgubljeno ali ukradeno.
(11) Ta člen se smiselno uporablja tudi v primeru, če se ureditev skladiščenja na odpoklic izvaja v Sloveniji in je davčni zavezanec – dobavitelj blaga oseba s sedežem v drugi državi članici, davčni zavezanec – prejemnik blaga pa davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji.
20. člen
(dobava blaga s prevozom)
(1) Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.
(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica, kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;
b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.
(4) Kadar je dobavljeno blago iz tretjega odstavka tega člena, odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.
(5) Tretji in četrti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, če je to država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;
b) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica in je objavljen na spletni strani Evropske komisije;
c) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega zneska.
(6) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka tega člena, lahko kraj take dobave določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.
(7) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice v Slovenijo, Slovenija, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega 35.000 eurov ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav Slovenija.
(8) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz Slovenije v drugo državo članico, ta država članica, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav druga država članica.
(9) Določbe tretjega do šestega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.
(10) Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.
(11) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga v druge države članice, pri katerih se kraj dobave blaga določi v skladu z osmim odstavkom tega člena, mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po preteku leta, v katerem so opravljene te dobave, v elektronski obliki poročati o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju poročanja in identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici.
(2) Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik, in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza blaga.
(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica, kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga kupcu konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni zavezanec;
b) dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez njega.
(4) Kadar je dobavljeno blago iz tretjega odstavka tega člena, odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.
(5) Tretji in četrti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo članico, če je to država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;
b) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica in je objavljen na spletni strani Evropske komisije;
c) skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega zneska.
(6) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz petega odstavka tega člena, lahko kraj take dobave določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu in jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.
(7) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz druge države članice v Slovenijo, Slovenija, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega 35.000 eurov ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav Slovenija.
(8) Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba za njegov račun iz Slovenije v drugo državo članico, ta država članica, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih dobav druga država članica.
(9) Določbe tretjega do šestega odstavka tega člena se ne uporabljajo za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.
(10) Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.
(11) Davčni zavezanec, ki opravlja dobave blaga v druge države članice, pri katerih se kraj dobave blaga določi v skladu z osmim odstavkom tega člena, mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po preteku leta, v katerem so opravljene te dobave, v elektronski obliki poročati o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju poročanja in identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici.
20.a člen
(zaporedne dobave
)
)
(1) Če se isto blago dobavlja zaporedno in je to blago iz Slovenije odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, ali obratno, neposredno od prvega dobavitelja do zadnje stranke v verigi, se odpošiljanje ali prevoz za namene uveljavljanja oprostitve plačila DDV zaradi dobave v drugo državo članico pripiše samo dobavi, ki se opravi vmesnemu dobavitelju.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se odpošiljanje ali prevoz za namene iz prejšnjega odstavka pripiše dobavi blaga, ki jo opravi vmesni dobavitelj, če je vmesni dobavitelj svojemu dobavitelju sporočil identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je izdala Slovenija.
(3) Za namene tega člena »vmesni dobavitelj« pomeni dobavitelja v verigi, ki ni prvi dobavitelj in ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se blago odpošilja ali prevaža.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se odpošiljanje ali prevoz za namene iz prejšnjega odstavka pripiše dobavi blaga, ki jo opravi vmesni dobavitelj, če je vmesni dobavitelj svojemu dobavitelju sporočil identifikacijsko številko za DDV, ki mu jo je izdala Slovenija.
(3) Za namene tega člena »vmesni dobavitelj« pomeni dobavitelja v verigi, ki ni prvi dobavitelj in ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se blago odpošilja ali prevaža.
3. Oprostitve za transakcije znotraj Unije
46. člen
(oprostitve v zvezi z dobavami blaga)
Plačila DDV so oproščene:
1. dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici;
1. dobave blaga, ki ga prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) blago se dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici,
b) davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, kateremu se dobavi blago, je identificiran za DDV v drugi državi članici in je to identifikacijsko številko za DDV sporočil dobavitelju, in
c) davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, je predložil rekapitulacijsko poročilo v skladu s prvim in četrtim odstavkom 90. člena in 92. členom tega zakona, v katero je vključil tudi popolne in pravilne podatke v skladu z drugim in tretjim odstavkom 90. člena tega zakona v zvezi z dobavo iz te točke. Izjemoma lahko davčni organ dovoli uveljavitev oprostitve tudi, če je davčni zavezanec opustil obveznost iz te točke in neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil manjkajoče podatke oziroma dokumente.
2. dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec;
3. dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije, razen trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument, trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano njeno plačilo v namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo trošarine;
4. dobave blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena tega zakona v drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.
1. dobave blaga, ki ga prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) blago se dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici,
b) davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, kateremu se dobavi blago, je identificiran za DDV v drugi državi članici in je to identifikacijsko številko za DDV sporočil dobavitelju, in
c) davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, je predložil rekapitulacijsko poročilo v skladu s prvim in četrtim odstavkom 90. člena in 92. členom tega zakona, v katero je vključil tudi popolne in pravilne podatke v skladu z drugim in tretjim odstavkom 90. člena tega zakona v zvezi z dobavo iz te točke. Izjemoma lahko davčni organ dovoli uveljavitev oprostitve tudi, če je davčni zavezanec opustil obveznost iz te točke in neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil manjkajoče podatke oziroma dokumente.
2. dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec;
3. dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije, razen trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument, trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano njeno plačilo v namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo trošarine;
4. dobave blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena tega zakona v drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun drugega davčnega zavezanca.
68. člen
(popravek odbitka DDV)
(1) Davčni zavezanec mora prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen.
(2) Popravek mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni zavezanec ne popravi prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja,ali izgube izgube ali tatvine premoženja ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev iz 7. člena tega zakona.
(2) Popravek mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni zavezanec ne popravi prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja,
Zakaj ne vidim vseh členov?
Naročniki vidijo tudi preostalih 11 členov.
Naročite se tukaj in pridobite dostop do vseh vsebin.
Če ste že naročnik se prijavite tukaj.
Povezani predpisi